Tiskane izdaje
Balkan ni več v središču zanimanja ZDA, tako kot je bil v devetdestih minulega stoletja. Nastali vakum so zapolnili interesi drugih držav, kot so Nemčija, Turčija in Rusija. Sprožilec za ponovno angažiranje Washingtona v regiji je bila le Ukrajina, vendar so si ZDA zadale za cilj le umiritev vseh tistih igralcev, ki so potencialno konfliktni, kot so na primer Albanci. Ker tudi nič še ne kaže, da bo Bruselj pospešil širitveno dinamiko, ni nobeno presenečje, da je v Srbiji letos v primerjavi z letom poprej podpora vstopu v EU padla za 15 odstotkov.
Srbija je utrujena od evropske perspektive
Po zadnji javnomnenjski raziskavi Nove srbske politične misli (NSPM) je za vstop Srbije v EU le še 41 odstotkov anketirancev, proti pa slabih 40 odstotkov. Na vprašanje kako živijo v primerjavi z dvemi leti poprej jih je skoraj polovica odgovorila, da veliko slabše, 60 odstotkov anketirancev pa spodbuja svoje otroke, naj zapustijo Srbijo. V porastu je tudi apatija proti aktualni oblasti in padec podpore vladajoči stranki naprednjakov. Ključni problem je počasna in zmerna pot, po kateri Srbija potuje proti EU.
Državljani so nezadovoljni s prevoznim sredstvom, s katerim Srbija potuje v EU. Po mnenju analitikov so odgovorne vse stranke, ker še niso zgradile institucij, ki bi Srbom omogočile združitev z družino evropskih narodov. Srbija se je znašla celo v položaju, ko institucije razpadajo, EU pa ji nalaga nove domače naloge in teste, da bi na koncu morda le dobila spričevalo. Ker Bruselj ne odstopa od vloge strogega učitelja, je razlog za padec podpore vstopa v EU v dejstvu, da so Srbi že naveličani in utrujeni zaradi opravljanja izpitov.
Beda in revščina glasno trkata na vrata
Na drugi strani oblast podcenjuje institucije, najmočnejši srbski politik Aleksandar Vučić, ki je uzurpiral oblast, pa se vsak dan prepira sam s seboj na televizijskih ekranih. Če so demokrati sesuli pravosodje, naprednjaki le nadaljujejo njihovo delo. Srbski premier se je obkrožil z ljudmi, ki jih lahko izsiljuje z njihovimi preteklimi grehi, kot je nekdanji premier in aktualni vodja srbske diplomacije Ivica Dačić.
Servilni srbski mediji z bobni oznanjajo Vučićeve obljube, zamolčijo pa pomanjkanje konkretnih rezultatov. Za ponazoritev zadostuje letošnja slavnostna otvoritev porodnišnice v Pasjanu, v katero je vlada vložila 35 milijonov dinarjev. V petih mesecih porodnišnica ni sprejela niti ene same nosečnice, razlog pa je bila baktereološko neprimerna voda. Premier je odprl porodnišnico v družbi s cvetom zvestih ministrov, kaj vse je doslej obljubil, pa ni sposoben popisati nihče živ. Število njegovih obljub o novih projektih, ki ne delujejo ali ne bodo nikoli delovali, raste kot gobe po dežju.
V državi hkrati le dva odstotka delavskih otrok obiskuje univerzo, 60 odstotkov žensk je nezaposlenih, beda in revščina pa se stopnjujeta. Vse več je ljudi, ki nimajo niti 20.000 dinarjev mesečnih prihodkov, država pa jim pleni premoženje ali pa jih deložira iz stanovanj, ker niso sposobni plačati nakopičenih obresti za neplačane račune za komunalne storitve.
Sedež opozicije v nevladnih organizacijah
V povojni, tranzicijski in utrujeni Srbiji ni videti alternative Vučiću in napredjakom. Poznavalci temu primerno menijo, da bi bila edina rešitev, če bi se obstoječi sistem sesul do temeljev, na sceno pa vstopili povsem novi akterji, ki bi zamenjali obstoječe stranke. Potrebna bi bila tudi jasna pravila, kar bi povrnilo zaupanje državljanov, tako da bi glasovali zaradi svojega prepričanja. Nekateri še menijo, da tudi obstoječe stranke, če bi se resno vsebinsko reorganizirale, še niso zrele za smetišče zgodovine.
V srbski politiki spremembe niso bile nikoli priljubljene, še manj pa so v monolitnih političnih razmerah. Na politično mizo prihajajo surogati kot je nova programska iniciativa Borislava Stefanovića iz Demokratske stranke in sociologa Jova Bakića. Nosilca pobude pravita, da ne gre za del izolacionistične levice ali levico, ki stavi na enostranskarski sistem, temveč za evropsko levico. Stefanović zagotavlja, da je primerjava s Sirizo medijski konstrukt, ker ni marioneta, ki bije tuje bitke, in ker so srbski in grški problemi oddaljeni večsto svetlobnih let. Navsezadnje je Grčija zadolžena za 270 milijard evrov, Srbija pa je še daleč od tega cilja, kljub izjemnim naporom napredjakov na čelu z Vučićem.
Sedež opozicijskega delovanja se je preselil iz strankarskih struktur v razne nevladne organizacije. V razmerah splošnega vučićizma je postal simbol in voditelj upora srbski ombudsman Saša Janković. Sicer pa je velik problem Srbije vse večja migracija in delitev Srbov na manjšino, ki ima na voljo informacije, in na veliko večino, ki jih nima. Kljub temu poznavalci soglašajo, da je rešitev za Srbijo vstop v EU, zlasti pa prevzem evropskih vrednot in idealov, ker se Srbi ne učijo zaradi EU, temveč zaradi sebe.
