Tiskane izdaje
Okupacijska oblast je namreč prepovedala delovanje Fonda, zato je Riza Ševkijev njegov sedež iz Simferopola preselil v Kijev. Riza Ševkijev, po poklicu gradbeni inženir, izvrstno pozna zgodovino svojega naroda, saj je bil rojen v izgnanstvu. V Uzbekistanu.
»Leta 1944 je Stalin deportiral vse krimske Tatare. Tudi moje starše. A kot narod smo tudi v izgnanstvu živeli skupaj. Le tako smo lahko ohranili jezik, naša izročila, kulturo. Izgnali so nas na Ural, v Kazahstan, največ pa v Uzbekistan. V Samarkand, Buharo, Andižan, Fergano, Taškent. Živeli smo skupaj in ostali skupaj. In zato obstali kot narod. Zdaj smo razdrobljeni in izginjamo. To je ta tihi genocid, o katerem govorim. Načrt Kremlja, da bi izginili za vselej. Zato bijem plat zvona in se obračam na mednarodno javnost. Samo z njeno pomočjo je ta genocid še mogoče preprečiti,« je z bridkostjo dodal Ševkijev, ki je o tragediji svojega naroda govoril tudi v Svetu Evrope v Strasbourgu.
Napadi na Fond Krim, ki ga vodi že več kot dve desetletji, od ustanovitve, so se začeli takoj po ruski zasedbi. »Najprej so se spravili na ukrajinsko zastavo, ki je visela na naši zgradbi. Ponoči so jo sneli, zjutraj pa smo jo mi znova obesili. Potem so ubrali drugačno taktiko. Nekega dne so me povabili na sestanek v svet ministrov. Ko sem bil tam, me je poklicala naša uslužbenka in mi vsa zgrožena povedala, da je pred sedežem Fonda odred kakšnih 300 mož. Prišli so z lestvijo, da bi znova sneli zastavo. V stavbi so bila tedaj le tri naša dekleta, ki so se moško borila z njimi.
Spodnašala so jim lestev, toda napadalci so jim zvijali roke in se zelo grobo obnašali do njih. Vse to smo seveda posneli. Potem jim je le uspelo sneti ukrajinsko zastavo. Namesto nje so obesili zastavo ruskega Krima. Ena od deklet me je poklicala, kaj storiti. Odvrnil sem, da je treba zastavo okupatorjev pri priči sneti. In res je pogumno splezala skozi okno v drugem nadstropju. Napadalci, ki so opazovali njeno početje pred hišo, so otrpnili od strahu, saj so se resno zbali, da bo padla. Toda ženska je snela zastavo in jo zabrisala na tla. Napadalci so jo osramočeni pobrali in odšli. Ko sem se vrnil v Fond, jih ni bilo več. Takoj sem poklical policijo, ki pa seveda ni storila popolnoma nič …« je povedal Ševkijev.
Prepoved delovanja
V Fondu Krim so uspešno branili ukrajinsko zastavo do sredine lanskega oktobra. Specialci so prihajali, grozili in snemali zastavo, Tatari pa so jo takoj znova obesili. Toda stvari so se resno zapletle sredi lanskega septembra. Nekega dne je v Fond spet prišel odred. V stavbo je vdrlo kakšnih 20 ruskih in krimskih specialcev, čeprav so bili v zgradbi le trije zaposleni. Oboroženi so bili z avtomati, na glavah so imeli črne maske. Vojska je zaprla vse ceste in ulice v neposredni okolici. Vsega skupaj je v operaciji sodelovalo kakšnih 100 ljudi.
»V stavbi so bili poleg mene še računovodja in dve dežurni. Drugih zaposlenih niso pustili v stavbo. Pri nas so bili od devetih zjutraj do devetih zvečer. Pobrali so vse računalnike, zapisnike medžlisa, dokumentacijo Fonda Krim. Vdrli so celo v osebni sef našega legendarnega voditelja Mustafe Džemileva. Najprej so ga poskušali odpreti zlepa, toda ker ni šlo, so vanj preprosto vlomili. Kot v kakšnih gangsterskih filmih. Potem so naredili zapisnik in odšli. Naslednji dan so sodni pristavi prišli s papirji o zaplembi vseh sedmih objektov Fonda Krim v Simferopolu, o blokadi računov in prepovedi delovanja. Povedali so, da zato, ker je ustanovitelj Fonda Mustafa Džemilev, ki sicer že poldrugo leto ne more več na Krim. In ker je tu brez ustreznih dovoljenj zasedal medžlis. Naš parlament. Toda samo zaradi tega res ni mogoče uničiti Fonda!« je jezno potožil njegov direktor.
Naslednji dan je odšel na sodišče. Izkazalo se je, da je bila akcija pravzaprav naročena. Sodniki, predvsem tisti, bolj naklonjeni Tatarom, so mu po koncu sestanka na štiri oči povedali, da bo treba vse to urediti na vrhu. V ruski zvezni varnostni službi FSB. Brez tega ne bo nič.
Imeli so prav. Ko je hotel na ministrstvu za pravosodje v Simferopolu ponovno registrirati Fond Krim, so mu pri priči zavrnili vse dokumente. Zato je najel odvetnike iz Moskve. Ti so mu rekli, da bo stvar urejena v enem tednu. A potem so hitro ugotovili, da so v bistvu brez moči. Za vsem skupaj je v resnici tičala FSB. Ta je prepovedala delovanje Fonda. In ukazala kazenski pregon proti direktorju Ševkijevu, ki je težko razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Fond je namreč 23 let deloval po ukrajinski zakonodaji. Bile so inšpekcije, toda nikoli ni bilo večjih pripomb. V Fondu so spoštovali zakone. Tudi takratna krimska vlada jim je ves čas metala polena pod noge, toda Tatari nikoli niso počeli nič spornega ali napačnega.
Pomoč narodu
Glavno poslanstvo Fonda je bila pomoč pri vračanju Tatarov na svoja ognjišča iz izgnanstva v srednji Aziji, od koder niso smeli vse do perestrojke v času Gorbačova. »Priskrbeli smo stanovanja kakšnim 1000 tatarskim družinam. Podpirali smo kulturo in umetnost. Pomagali bolnikom, revnim družinam in otrokom. Podpirali smo tudi medžlis, ki ga sestavljajo voljeni predstavniki tatarskega naroda. Naš cilj je bil samo eden – pomagati narodu. Tudi zato smo medžlisu dali na voljo našo stavbo, naše avtomobile. Medžlis so hoteli uničiti tako, da so uničili Fond. Boril sem se do zadnjega. Nihče nam ni pomagal, ker se vsi bojijo FSB,« je povedal Ševkijev. Fond je zdaj registriran v Kijevu. Tam so odprli tudi bančne račune. Od tam zdaj pomagajo tistim, ki so bežali s Krima. V Krimu je delo Fonda namreč uradno prepovedano.
Krimski Tatari so se na svoja ognjišča smeli vrniti zadnji med vsemi od Stalina izgnanimi narodi. Šele leta 1989, v času perestrojke in glasnosti. »V Sovjetski zvezi je takrat zavladal kaos. Gorbačov mu ni bil več kos. To nam je odprlo pot nazaj na Krim. Prepoved vrnitve je bila ukinjena in ni bilo več sile, ki bi nas lahko zaustavila. Naš narod je dobesedno planil proti Krimu. Ljudje so prodali vse, kar so imeli, in šli. Prodajali so stanovanja in hiše. Po najnižji ceni. Tako močna je bila želja vrniti se na svojo zemljo.«
Riza Ševkijev je živel v Samarkandu. V centru mesta. »Imeli smo trisobno stanovanje. Dobro sem zaslužil. Delal sem namreč v projektnem inštitutu kot gradbeni inženir. Toda ko se je odprla pot domov, sem tudi sam takoj planil proti domovini. Na Krimu sem sicer bil že prej, da bi videl, kako je tam. Takrat sem spoznal Mustafo Džemileva. Za nas je bil heroj. Takrat sem vstopil v krimsko tatarsko nacionalno gibanje. Odločili smo se za organizacijo kurultaja, shoda vseh krimskih Tatarov. Džemilev me je prosil, naj jaz organiziram volitve v samarkandski regiji in okolici. Zato sem ostal v Uzbekistanu še leto dni. Izbrali smo naše deputate in jih poslali na kurultaj, poleti leta 1991 pa smo na Krimu izvolili še medžlis. Takrat je bil sprejet tudi sklep o ustanovitvi Fonda Krim, ki bo pomagal narodu. To nalogo so zaupali meni. Lokalna oblast ga sprva ni hotela registrirati. Vsaj pol leta je trajalo, da smo uredili vse papirje in začeli delati,« je povedal Ševkijev in dodal, da je predsednik Fonda od začetka Mustafa Džemilev. To funkcijo opravlja še danes.
Demirelov projekt
Denar za stanovanja Tatarom je Fond dobil iz Turčije. Odločitev o tovrstni pomoči je sprejel nekdanji turški predsednik Süleyman Demirel. S prostovoljnimi prispevki so pomagali tudi podjetniki in drugi posamezniki. »Dobro smo delali. Toda nova okupacijska oblast nas je hotela uničiti. Ker smo bili povezani z medžlisom. Če ne bi bilo teh vezi, bi Fond morda ostal. Eden od ruskih znancev mi je namreč predlagal sodelovanje z novo krimsko vlado. Rekel mi je, da bomo za začetek dobili 4 milijone rubljev (slabih 100.000 evrov), potem pa da nas bodo zasuli z denarjem. Še naprej boš pomagal narodu, a pod ruskim protektoratom, in nas potem hvalil, kako prijazna je nova oblast do Tatarov, mi je govoril. Odvrnil sem mu, da nikoli v življenju ne bom delal za Ruse, in mu pokazal vrata …«
Potem so prišla opozorila, da me bodo zaprli. Podpredsednik medžlisa Ahtem Čijgoz je že decembra govoril, da nas bodo vse posadili za rešetke. In krog se je res zoževal. Ko so nam pobrali vso dokumentacijo, je bilo takoj jasno, kaj se bo zgodilo. Zato sem januarja letos preselil Fond v Kijev in se s tem izognil preganjanju FSB. Teden dni kasneje so podpredsednika medžlisa Čijgoza v resnici zaprli. V ječi sedi še danes. Odločitev o odhodu je bila pravilna. V Simferopolu bi imel zvezane roke, v Kijevu pa Fond spet lahko pomaga Tatarom, kar je pravzaprav tudi naša temeljna naloga,« je dodal Riza Ševkijev.
