Rušenje spomenikov očeta sovjetske revolucije

»Odstranjenih je bilo 2389 spomenikov, od tega 1320 Leninovih. Po naših informacijah v mestih, ki so pod nadzorom Ukrajine, Lenina ni več,« je pred dnevi povedal direktor ukrajinskega inštituta nacionalnega spomina Vladimir Vjatrovič, ki velja za glavnega ideologa ukrajinske »dekomunizacije«.

Kakih 5500 je bilo nameščenih po Ukrajini tik pred koncem Sovjetske zveze, spomeniki voditelju oktobrske revolucije Vladimiru Iljiču Uljanovu pa so zlasti v zahodnem, bolj »nacionalističnem« delu Ukrajine začeli padati že na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je razpadal stari imperij, Ukrajina pa je končno postala neodvisna država.

Takrat je izginil tudi Leninov kip na glavnem kijevskem trgu, tedaj še Trgu oktobrske revolucije, ki se je kasneje z novim imenom Majdan nezaležnosti oziroma Trg neodvisnosti vpisal v zgodovino kot rojstni kraj dveh »demokratičnih« revolucij, ki sta pretresli Ukrajino v tem tisočletju. Leninove glave so letele že med prvo, »oranžno« revolucijo leta 2004, po drugem prevratu, »evromajdanu«, ki je desetletje kasneje Ukrajincem odnesel tako prejšnjega predsednika Viktorja Janukoviča kot polotok Krim, na jugovzhodu države pa so se začeli še vedno trajajoči krvavi spopadi med vladnimi silami in uporniki, pa so aprila 2015 nove ukrajinske oblasti sprejele poseben zakon o »obsodbi komunističnega in ­nacio­nalsocialističnega totalitarnega režima«, ki je med drugim prepovedal propagando sovjetskih simbolov.

»Leninopad«

Čeprav je ljudstvo že pred sprejetjem zakona na veliko podiralo spomenike voditelju oktobrske revolucije, je »leninopad«, kakor so to poimenovali v Ukrajini, ostal najspektakularnejši del tamkajšnje uradne »dekomunizacije«, čeprav so med to na veliko spreminjali tudi »sovjetska« imena krajev in ulic. Ta ukrajinski obračun z Leninom je pritegnil pozornost kar nekaj svetovnih fotografov.

»Ali res mislijo, da bo odstranitev praznih simbolov moči karkoli ozdravila,« se je pred časom vprašal Kanadčan Donald Weber, ki je po oranžni revoluciji leta 2004 objavil tri knjige fotografij o tranzicijskem procesu v Ukrajini, eden od njegovih zadnjih projektov pa je portretiranje praznih podstavkov v središčih ukrajinskih mest, na katerih je nekoč kraljeval Lenin. Po njegovih besedah je nekoč obiskovalec tipičnega ukrajinskega naselja imel 50-odstotno možnost, da ga bo v središču pričakal velik Leninov spomenik, zdaj pa ima enako možnost, da bo tam stal le njegov ­piedestal.

Webrovega kolega Nielsa Ackermanna, ki živi in dela v Kijevu, niso zanimali prazni trgi, temveč se je z novinarskim kolegom Sébastienom Gobertom odpravil na lov za ostanki oziroma glavami uničenih spomenikov. Izsledke sta pred kratkim objavila v knjigi Iskanje Lenina, polni posnetkov najbolj nenavadnih nahajališč glav in delov telesa voditelja revolucije, ki bo letos praznovala stoti rojstni dan. Gobert je povedal, da ju z Ackermannom zgodba ni pritegnila le zaradi ukrajinskega čiščenja preteklosti, temveč že samo dejstvo, da je bilo v Ukrajini prej toliko Leninovih spomenikov. »Imela jih je daleč največ glede na število prebivalstva. Leta 1991 jih je bilo v Ukrajini 5500, v Rusiji pa 7000. Toda Rusija je osemindvajsetkrat večja,« je avtor izjavil v intervjuju.

Zbogom, Lenin!

Ostanke teh spomenikov je doletela različna usoda, je prejšnji teden povedal glavni ideolog ukrajinske dekomunizacije Vjatrovič. Gobertu in Ackermannu ponekod oblasti niso hotele pokazati niti njihovih odstranjenih ostankov, češ da bodo delali sramoto njihovemu kraju. Le redki so izkoristili »leninopad« kot poslovno priložnost tako kot v zakarpatskem mestecu Čop blizu meja s Slovaško in Madžarsko, kjer so za tri tone in pol težek in več kot štiri metre visok Leninov kip, ki je stal v mestnem središču, pripravili javno dražbo.

Te se je menda udeležil le en zbiratelj, ki je bil pripravljen odšteti okoli 10.000 dolarjev, kar je bilo več od vrednosti kovine, iz katere je spomenik narejen. A po Vjatrovičevih besedah je bila večina žrtev »leninopada« izdelanih iz mavca in po istem kalupu, zato niso imele materialne ne zgodovinske vrednosti. »Ti spomeniki so bili seveda uničeni,« je Vjatrovič povedal za ukrajinsko novičarsko spletišče Liga. Toda po njegovih besedah so nekatere bronaste pretopili, druge pa ohranili, saj nameravajo še konec tega leta v Kijevu odpreti muzej »monumentalne propagande ZSSR«.