Tiskane izdaje
Berlin - Nemški Spiegel je v najnovejši številki pisal o zaupnih ruskih predlogih za rešitev krize v Siriji, ki naj v 18 mesecih dobi novo ustavo ter po njej tudi nove parlamentarne in predsedniške volitve. Če to drži, se zdaj tudi Moskva strinja z odhodom predsednika Bašarja al Asada.
Nemški analitiki že nekaj časa verjamejo, da si ruski predsednik Putin želi vsaj delne poravnave z Zahodom. Zaostrovanje ukrajinske krize z aneksijo Krima vred je namesto povečanja dohodkov iz nafte in plina, kar so lahko izvoznice fosilnih goriv pričakovale med prejšnjimi krizami in vojnami, še zaostrilo gospodarsko krizo. Rusija je v minulih letih naredila gigantske korake v vojaški tehnologiji, a se oddaljuje od zahodne civilne prav v času, ko ta galopira k novim odkritjem ne le v energetiki, ampak tudi v prometu, proizvodnji in ne nazadnje zdravstvu. Vse grožnje s strateškimi bombniki, jedrskimi podmornicami in zelo natančnimi izstrelki, s katerimi je Moskva doslej strašila tudi Zahod, niso mogle zavarovati potniškega letala nad egiptovskim Sinajem, potem ko se je Putin vojaško postavil na stran sirskega predsednika.
Nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari je v Guardianu sicer zatrdil, da mu je ruski veleposlanik pri Združenih narodih Vitalij Čurkin že leta 2012 predlagal Asadov odhod v okviru mirovnega sporazuma, a naj bi ameriški, britanski in francoski diplomati, ki jih je obvestil o predlogu, verjeli, da bodo sirskega predsednika odnesle demonstracije. Zahodni diplomati so britanskemu dnevniku odgovorili, da je Asad tedaj že brutalno napadal svoje prebivalstvo in opozicija ni hotela sprejeti nobenega dogovora z njim, sploh pa se je zanj javno zavzel tudi predsednik Putin. Sirska državljanska vojna je medtem prinesla že več kot 200.000 žrtev in pognala v beg več kot polovico sirskega prebivalstva, veliko večino v lastni državi, a milijone tudi v Turčiji in Jordaniji ter zdaj sto tisoče v Evropi. Številni bežijo tudi zaradi morilcev iz Islamske države, fundamentalističnega virusa med svojimi muslimanskimi prebivalci pa se boji tudi Rusija.
Skupni sovražnik
Nenadoma je videti, da imata Rusija in Zahod skupnega sovražnika. Pri Spieglu komentirajo, da bi ruski predsednik tudi osebno veliko pridobil z uspešno »sirsko konferenco pod vodstvom Združenih narodov«, kar naj bi tudi bilo v dokumentu. »Veljal bi za rešitelja Sirije, poleg tega bi lahko upal na konec zahodnih sankcij ter odvrnitev pozornosti lastnega prebivalstva od dejstva, da se mu v njegovi neposredni soseščini ni posrečilo obdržati Ukrajine v svojem interesnem območju.«
Druge prestrašene ruske sosede pospešeno sklepajo obrambne zveze med seboj ali z vojaško zvezo Nato, nekateri sodobni »kremljelogi« pa iščejo pomen tudi v dejstvu, da je domnevni novi ruski predlog za Sirijo objavila nemška revija. Kanclerka Angela Merkel je med najbolj vztrajnimi kritiki ruske politike v Ukrajini, a vseeno vztraja pri dialogu. Ukrajina ostaja kamen spotike, saj je iz Nemške demokratične republike izvirajoča kanclerka trdno na strani napadene države, begunska kriza pa je razgalila sebičnost številnih vzhodnoevropskih članic EU in krščanskodemokratski prvakinji nihče ne bi zameril izpraševanja, kdo ob takšnih prijateljih sploh potrebuje sovražnike.
Modus vivendi z Moskvo
Angeli Merkel nihče ne bi zameril niti razočaranja nad bližnjevzhodno in drugo krizno zadržanostjo ameriškega predsednika Baracka Obame, saj samo bombardiranje položajev Islamske države ni preprečilo njenega širjenja. Če bo Zahod vsem upravičenim ugovorom navkljub našel modus vivendi z Moskvo, se bodo morali skupaj lotiti tudi neštetih verskih, etničnih in civilizacijskih pomanjkljivosti Bližnjega vzhoda, nekaterih celo zaradi nekdanjega kolonialnega »urejanja« težav. Za številne druge poskrbijo verska nasprotja.
Sirski predsednik Asad pripada manjšinskim alavitom, ki so kot šiitska ločina tesno povezani z Iranom, po uboju iraškega predsednika Sadama Huseina pa so se tudi Američani v tej državi odvrnili od sunitov. V upanju, da bo preprečil jedrsko oboroževanje Bližnjega in Srednjega vzhoda, se je k šiitskemu Iranu obrnil tudi sedanji predsednik Obama, užaljena Saudska Arabija, ki na območju širi svojo agresivno vahabitsko ideologijo, pa mora opazovati, kako nekateri njeni državljani cenijo Islamsko državo kot prapor sunitskega boja proti sovražnikom. To očitno verjamejo tudi številni radikalizirani evropski muslimani.
Na bolj strateški ravni je s sedanjim položajem hudo nezadovoljna tudi Turčija, ki se skupaj s Katarjem sama vidi v vodstvu sunitskega islama, a zapleta položaj z ogorčenim nasprotovanjem Kurdom, ki jih Američani in Evropejci vidijo v prvih vrstah spopada z Islamsko državo.
Klasične svoboščine
Turčija v domnevno 30-milijonskem narodu brez države, ki šteje petino turškega prebivalstva, vidi nevarnost zase. Naj so vsa ta razmerja še tako zapletena in jih je v minulih letih vsako vmešavanje od zunaj samo še zapletlo, zaradi terorizma in beguncev ne bo več mogoče ob prvih zapletih potisniti glavo v pesek, kot so predstavniki Zahoda tako radi počeli doslej. Tudi ruska ponudba za sodelovanje je vredna pozornosti, a z zavedanjem, da zunanje sile ne bi več smele žonglirati z območjem. Vrsta protestnih gibanj od Irana do Sirije je pokazala, da si mnogi želijo klasičnih svoboščin in blaginje, to kaže tudi beg prebivalstva v razvito Evropo.
Lahko je zavračati njihove težnje z izgovori, da v arabskem svetu še ni demokracije v slogu Thomasa Jeffersona, a so morali zavezniki tudi Nemčiji po porazu nacizma z dolgoletnimi napori pomagati na demokratične noge. Danes so nevarnosti kaosa morda še večje: peščica teroristov je Francijo in vso Evropo spravila v stanje kolektivne groze, si lahko sploh predstavljamo, kaj bi bilo, če bi na vse pripravljeni klavci dobili v roke umazano bombo? Že samo misel na to bi morala zbistriti razmišljanje o dolgoročnem razvoju Bližnjega vzhoda.
