Tiskane izdaje
Čimprejšnje končanje vojne v Siriji, iz katere prihaja največ beguncev, je na vrhu seznama nalog. V zadnjih štirih letih je celoten Zahod v reševanju sirske krize povsem odpovedal. Begunski val je marsikomu spet odprl oči, začel se je razmislek o drugačnih strategijah. Kanclerka Angela Merkel je na vrhu EU prejšnji teden v kontekstu beguncev in sirske krize omenila pogovore z Bašarjem al Asadom. Podobno stališče je izrazil britanski premier David Cameron. Zgolj francoski predsednik François Hollande je bil nedvoumen, češ, Asad je vzrok težav in ne more biti del rešitve.
Želja po pogovorih z Asadom, ki lahko posredno pomeni, da bi dolgoletni sirski vladar vsaj kratkoročno ostal na oblasti, je voda na mlin strategije ruskega predsednika Vladimirja Putina. Kot zaščitnik in oskrbnik Asadovega režima, ki je (najbolj) odgovoren za krvavo morijo v Siriji in milijone beguncev, se je za intenzivnejši diplomatski in vojaški angažma odločil v času, ko se je Evropa glede vojne, ki traja že štiri leta, znašla v brezizhodnem položaju. Še več, jasno je postalo, da brez Rusije ne more biti rešitve krize. Po drugi strani EU sploh nima strategije.
Evropska ugibanja o Putinovih motivih temeljijo na več predpostavkah. Po prvi si želi Kremelj rešiti Asadov režim pred grozečim zlomom in si zagotoviti nadaljevanje navzočnosti v oporiščih ob sirski sredozemski obali. Nadalje bi z vrnitvijo na mednarodni oder skozi velika vrata zavrnil lansko tezo predsednika ZDA Baracka Obame, da je Rusija zgolj regionalna sila, ki je pri ogrožanju bližnjih sosed ne vodi moč, marveč – šibkost. Kljub temu je videti, da je Putin v času, ko ZDA delujejo nezainteresirano in ko je EU zbegana, prevzel pobudo.
Mednarodna protiteroristična koalicija, kakršno si je zamislil Putin, bi vključila Asada, ker ima na terenu vojsko, ki bi se lahko bojevala proti Islamski državi. »Ne Rusija, ne ZDA in zlasti ne Evropejci nočejo uporabiti kopenskih enot. A z napadi z zraka se državljanske vojne v Siriji ne da končati,« je na ZDF ugotavljal nekdanji predsednik Natovega vojaškega odbora, nemški general v pokoju Harald Kujat. To bi pomenilo, da bi Asad – ki ga po Kujatovem mnenju ne bi podpirali, marveč uporabili – na koncu sodeloval pri iskanju rešitve.
Tudi islamistična grožnja na domačih tleh bi utegnila biti eden od razlogov za Putinovo »pot v Sirijo«. Četudi je Putin napovedal obračun z Islamsko državo, utegnejo postati tarča napadov drugi nasprotniki Asadovega režima – uporniki. Ti imajo zaslombo ne samo na Zahodu, marveč tudi v sunitskih državah v regiji na čelu s Saudsko Arabijo. Zato grozijo nadaljnji zapleti in napetosti. V Natu opozarjajo, da so ruske zmogljivosti v Siriji bolj namenjene obrambi režima. Podporo Asadu razumejo kot vlogo, ki ni konstruktivna.
Včeraj požigalec,
Moskva pod gospodarskim pritiskom se poskuša približati Zahodu še na drugih področjih. Pokazala je večjo voljnost v reševanju plinskega spora z Ukrajino. Tako letos pozimi naj ne bi bilo težav in zapletov. Poleg tega državni energetski orjak Gazprom v urejanju energetskih odnosov z EU, ki je daleč največji kupec plina, pokazal pripravljenost na kompromise in spoštovanje evropskih pravil. To zadeva tako plinovode na evropskih tleh kot postopke Bruslja proti Gazpromu, ker da je v osmih članicah zlorabljal prevladujoč položaj na trgu.
