Tiskane izdaje
Novo razmerje sil v nizozemskem parlamentu omogoča zmagovalcu sredinih parlamentarnih volitev, da sestavi koalicijo sredinsko usmerjenih strank. Koalicijska pogajanja bodo kljub temu naporna, saj je premier Mark Rutte v primerjavi s svojo zmago na volitvah pred petimi leti izgubil kar nekaj političnega kapitala.
Prvak Ljudske stranke za svobodo in demokracijo (VVD) je doživel volilni hat trick. Njegova liberalna stranka je na parlamentarnih volitvah še tretjič zapored osvojila največje število glasov. Čeprav je pri tem izgubila četrtino poslanskih mandatov, je izid prinesel občutek olajšanja po naporni predvolilni kampanji, ki sta jo Rutte in VVD začela s krepkim zaostankom za desničarskim populistom Geertom Wildersom. Razliko jima je v nekaj tednih uspelo spremeniti v prednost, tudi s posnemanjem Wildersa in njegove populistične retorike. Na koncu jima je pomagal še diplomatski spor s Turčijo.
Več o diplomatskem sporu s Turčijo:
»Danes je Nizozemska, po brexitu in ameriških volitvah, rekla 'stop' napačni vrsti populizma,« je svojim privržencem, ki so se po zaprtju volišč zbrali v središču Haaga, povedal nizozemski premier. Njegov poudarek na »napačni vrsti populizma« je bil zgovoren.
VVD bo v 150-članskem predstavniškem domu po novem imela 33 poslancev, osem manj od kot v njegovi prejšnji sestavi, toda še vseeno trinajst več od Wildersove Stranke za svobodo (PVV). Ta bo z dvajsetimi poslanci ostala največja opozicijska stranka in bo po vsej verjetnosti ohranila velik del vpliva na politični diskurz.
»Prva zmaga je zabeležena,« se je glasil prvi Wildersov odziv na izide. »Rutte se me še ne bo znebil.« Čeprav so mnogi volitve na koncu razglasili za poraz za Wildersa in njegova protipriseljenska, protiislamska stališča, ne gre prezreti, da je PVV, kljub temu da ni izpolnila visokih pričakovanj, ki so ji jih postavljale javnomnenjske raziskave, v sredo zabeležila drugi najboljši volilni rezultat v svojem 11-letnem obstoju.
Meseci pogajanj
Premiera in njegovo stranko zdaj čaka naporno sestavljanje koalicije. Ker je Rutte že med volilno tekmo izključil možnost sodelovanja z Wildersom, rekoč, da bi to povzročilo kaos, bo naslednja vlada sestavljena iz sredinskih političnih strank.
Na svoje dosedanje koalicijske partnerje, delavsko stranko (PvdA), najverjetneje ne bo mogel računati. Stranka je doživela enega največjih porazov v zgodovini nizozemskih volitev, saj je število njenih mandatov z 38 upadlo na vsega devet. S tem sta najbolj očitni kandidatki za vstop v novo vlado postali napredna liberalna stranka Demokrati 66 in stranka krščanskih demokratov (CDA), ki sta obe osvojili po 19 poslanskih mest. Za večino bo Rutte potreboval še vsaj eno od manjših strank, ki se jim je uspelo prebiti v parlament. Jasno je, da bo premier v pogajanja vstopil z manj političnega kapitala, kot ga je imel pred petimi leti, kar pomeni, da bo moral več popuščati. S štirimi strankami v koaliciji bo sklepanje kompromisov dosti težje, zato utegne biti prihodnja vlada bolj nestabilna od dosedanje.
Nič manj pestro ne bo v parlamentu. V njem bodo sedeli poslanci 13 strank, dveh več kot doslej. Veliko pozornosti bo v začetku verjetno namenjeno predvsem novim zvezdam, kot je Jesse Klaver, prvak Zelene levice (GL), ki je v sredo več kot potrojila število poslanskih mandatov in postala peta največja stranka. V predstavniškem domu bo po novem imela štirinajst poslancev, ravno toliko kot socialisti (SP). V njem bodo med drugim sedeli tudi trije poslanci proimigrantske stranke DENK, ki sta jo po izstopu iz PvdA ustanovila turška priseljenca Tunahan Kuzu in Selçuk Öztürk.
Tokratnih volitev si analitiki ne bodo zapomnili samo po močni fragmentiranosti političnega prostora, ampak tudi po visoki volilni udeležbi. Na volišča se je v sredo odpravilo kar 81 odstotkov volilnih upravičencev, največ v zadnjih tridesetih letih. Kaj je bil glavni razlog za tako veliko mobilizacijo volivcev, ni povsem jasno. Volilni rezultat ponuja več različnih razlag: od strahu pred Wildersom do zadovoljstva s statusom quo. Po vsej verjetnosti je resnica nekje vmes.
