S Fillonom nov veter na stari celini

Bruselj – »Evropa mora biti instrument in ne religija,« je v svojih programskih izhodiščih zapisal v nedeljo izbrani predsedniški kandidat francoskih republikancev François Fillon. Ker že vnaprej velja za favorita, je njegov odnos do EU pod posebnim drobnogledom.

Fillon se je na začetku devetdesetih let pridružil nasprotnikom maastrichtske pogodbe. »Tak projekt federalne Evrope, proti kateremu sem se vedno bojeval, je danes na koncu,« je prepričan konservativni politik, ki je v letih 2007-2012, ko je bil v času predsednika Nicolasa Sarkozyja francoski premier, že imel priložnost sooblikovati evropsko politike. Njegova osnovna linija izhaja iz prepričanja Charlesa de Gaulla o Evropi očetnjav, v kateri so glavni igralci nacije, države članice. Njihova suverenost naj bi bila nedotakljiva.

Svoj program je na področju evropske politike naslovil Suverena Francija v Evropi s spoštovanjem do nacij. Najprej piše o EU v kontekstu skrbi za varnost državljanov. Poskrbeti bi morala za učinkovito varovanje meje (proračun agencije Frontex bi potrojil), urejeno priseljevanje in avtonomno obrambo. Ključno vlogo pripisuje naložbam, inovacijam in raziskavam za velike evropske projekte in družbo znanja. Konkretno, denimo, omenja Airbus, ki bi ga morali pripraviti na prihodnost z novimi tehnologijami.

Vrnitev Francije na vrh Evrope

Središče njegovega ukvarjanja z EU je območje z evrom: njegove članice bi se morale bolj usklajevati na davčnem področju. Obuja stare francoske zahteve po bolj političnem vodenju denarne unije. Tako naj bi območje z evrom dobilo nekakšen političen direktorat, ki bi ga sestavljali voditelji vlad. Takšne francoske ideje o gospodarski vladi za evro niso nikoli navduševale Nemčije. Še več, Fillon bi ga nadgradili s posebnim generalnim sekretariatom, ki bi bil neodvisen od evropske komisije. Tudi politika ECB naj bi bila usklajena s splošno gospodarsko politiko.

Zagovarja uvajanje skupnega zadolževanje z evrskimi obveznicami in izraža prepričanje, da mora evro v desetih letih postati rezervna valuta, enakovredna dolarju. Francija in Nemčija bi bili v njegovih očeh nekakšna avantgarda poglabljanja denarne unije in konvergence na gospodarskem, fiskalnem in socialnem področju. To bi bila še spodbuda drugem. Začeli naj bi z enako osnovo za obdavčitev podjetij. Da bi Francija lahko spodbujala sosede, predvsem Nemčijo, bi si po mnenju Fillona morala povrniti gospodarsko in socialno verodostojnost z nadaljevanjem reform, še zlasti glede proračuna.

Fillon rad razlaga o vračanju Francije na vodilni položaj v Evropi. Ugotavlja, da zadnjih dvajset let vpliv Francije v Evropi krni. V nemškem tisku odgovarjajo skorajda z zbadanjem, češ da hoče Francijo spet narediti veliko - skladno s tradicijo Charles de Gaulla. Tudi vlogo osrednje bruseljske institucije, evropske komisije, bi oklestil. V njegovih očeh je nesprejemljivo, da lahko Bruselj vpeljuje skupne norme, ki so enake za vseh 28 članic. Takega administrativnega federalizma da ne bi smelo biti. Več skupnega ravnanja zahteva na področju varnostne in zunanje politike.

De Gaullova tradicija, na katero se rad sklicuje, je povezana še z Natom. Francija je v šestdesetih letih odšla iz Natovih vojaških struktur in začela razvijati lastno jedrsko orožje. V vse Natove strukture se je vrnila šele leta 2009. V evropski politiki je sicer največ negotovosti in tudi zmrdovanja glede njegovih napovedi o odnosih z Rusijo. Fillon je že tako v tesnih odnosih z ruskim predsednikom Vladimirom Putinom. Pred nekaj dni je na tviterju zapisal, »da je Rusija največja država na svetu in da je ne nehamo potiskati v Azijo, čeprav sploh ni grožnja«.

Zbliževanje Pariza z Moskvo

Cyrille Bret s Science Po je v Les Echosu zapisal, da je zbliževanje z Rusijo francoskim vladam vedno služilo za utrjevanje njihove strateške avtonomije. Z zbliževanjem z Moskvo v primeru zmage da bi se Fillon pokazal kot »močno golističen«. Sam ruske aneksije Krima sicer ne sprejema, a evropske sankcije proti Moskvi bi najraje končal. Najbolj kočljivi so ukrepi na gospodarskem področju, ki so sprejeti za pol leta in se podaljšujejo. Predvidoma bo odločitev o vnovičnem podaljšanju sprejeta decembra.

V Francija sta tako skupščina kot senat že marca pozivala h končanju sankcij proti Rusiji. V nekaj drugih članicah se pojavljajo podobne zahteve, denimo v Italiji in na Madžarskem. Tudi v socialdemokratskem taboru v nemški vladi so naklonjeni blažitvi pritiska. Ker napredka v izvajanju sporazuma iz Minska ni, pogoji za blažitev sankcij še niso izpolnjeni. Fillon vidi Rusijo kot zaveznika v bitki proti Islamski državi in za rešitev konflikta v Siriji. Tudi sam Bašar el Asad bi bil po takih razmišljanjih uporaben kot sodelavec.