Tiskane izdaje
Močno je prenovljena, pomlajena in tudi žensk je v njej več kot kdaj prej. Francoska narodna skupščina je po novem drugačna in za mnoge spodbuden obet, da bi osvežena Macronova politika lahko poskrbela za bolj demokratično demokracijo. A nekaj vendarle kvari splošno spodbudno razpoloženje: nedeljskega drugega kroga parlamentarnih volitev se ni udeležilo skoraj šest od desetih volilnih upravičencev.
Po novem sedi v narodni skupščini kar 75 odstotkov novih poslancev ali drugače od 577 je (le) 148 takih, ki so bili izvoljeni ponovno. Analiza, ki so jo opravili pri Mondu, še kaže, da se jih resda 223 iz stare sestave ni potegovalo za nov mandat, medtem ko jih je še 125 odpadlo po prvem krogu parlamentarnih volitev, 81 pa jih je izgubilo v nedeljskem drugem krogu. Novo poslansko službo je nastopilo kar 244 Francozinj, kar kaže, da sedi v narodni skupščini 38,8 odstotka žensk oziroma več kot kdaj prej. Za primerjavo: doslej je bil delež političark približno 27-odstotni, in če ga primerjamo še s prejšnjimi sestavami, je očitno, da se razmerje med ženskami in moškimi v francoski politiki počasi izboljšuje, izenačilo pa naj bi se − če se bo tempo nadaljeval − v poldrugem desetletju.
Zagotovo lahko skrbi podatek, da je bila volilna abstinenca v nedeljo kar 57-odstotna, a tudi najbolj skeptični kritiki morajo priznati, da so macronisti osvojili krepko absolutno večino: resda so dobili manj sedežev, kot so jim bili napovedovali, a vendar imajo zdaj 308 mest oziroma skupaj z zavezniškim Demokratičnim gibanjem (MoDem) 350 poslancev − kar je »nepričakovan in zgodovinski uspeh« prav tako za sredino Françoisa Bayrouja.
Očitno je tudi, da bodo po novem osrednja opozicijska sila konservativni Republikanci (130 sedežev s še drugo desnico), medtem ko so socialisti pristali pri sramotnih 30 sedežih, zaradi česar je s čela stranke že odstopil Jean-Christophe Cambadélis. Prvi sekretar Socialistične stranke Cambadélis se je umaknil, kot pravi, brez grenkobe ali jeze, vendar zavedajoč se svoje naloge in tega, kako ključni so zdaj časi za levico − po tem, ko je doživela zgodovinski debakel. »Levica mora spremeniti vse, tako formo kot vsebino, spremeniti se mora idejno in organizacijsko, začeti je treba nov cikel.«
Tega odpirajo prav tako levičarski mélenchonisti, ki imajo po novem sedemnajst poslanskih mest v narodni skupščini: enega zaseda Jean-Luc Mélenchon, prvi mož Nepokorne Francije. Radikalni levičar utegne biti ob Marine Le Pen, ki se ji je prav tako uspelo prebiti med poslance s še sedmimi skrajnimi desničarji, zelo glasna opozicija, ne pa morda tudi nadvse močna. A zelo verjetno je, da se bo na stran levega in desnega populizma v prihodnje siloviteje postavljala živahna francoska ulica ...
Spremembe v vladi
Medtem ko se v narodni skupščini menjavajo poslanci in poslanke, naj bi začela novo poglavje tudi vlada Édouarda Philippa, saj je – kot je bilo pričakovano – v ponedeljek odstopila. Predsednik Macron je odstop sprejel, a je Philippa, ki ostaja premier, takoj pozval, naj sestavi nov ministrski kabinet. Časa ima do 18. ure danes in že včeraj je bilo videti, da v njem, kot je odločil predsednik države, ne bo Richarda Ferranda, s sedeža obrambne ministrice pa se želi umakniti tudi Sylvie Goulard. Umika sta nekako logična in verjetno edino »higienična«, saj sta oba ministra predmet preliminarne preiskave: Ferrand (ki pa naj bi po novem vodil poslansko skupino macronistov v narodni skupščini) zaradi domnevnih nepremičninsko-nepotističnih nepravilnosti še iz časov, ko je vodil Mutuelles de Bretagne, Goulardova zaradi domnevnih nepravilnosti v stranki MoDem, povezanih s fiktivnim delom asistentov evropskih poslancev – evroposlanka je bila tudi sama. Macronova politika bi morala počistiti in odstraniti vse, kar je »gnilega« in problematičnega, če hoče izpeljati svoj ambiciozni politični načrt: povrniti zaupanje Francozov v politiko, reformirati Francijo in ponovno zagnati še Evropo.
Zato je bilo v zadnjih dneh močno v ospredju prav tako vprašanje, kakšna bo politična usoda še dveh ministrov iz vrst MoDema: Françoisa Bayrouja, ministra za pravosodje, in Marielle de Sarnez, ministrice za evropske zadeve. Bayrou je najprej odklanjal možnost, da bi se umaknil, in označill ponujeni odstop Goulardove za »zelo osebno« in neprimerno paralelo. A je zdaj vendarle izjavil, da odhaja iz vlade. Neredki analitiki so se pred tem spraševali, koliko bi lahko stari politik iz Macronove tesne bližine v prihodnje postal moteč za prenovljeno francosko politiko. V resnici je 308 macronistov v narodni skupščini krepka absolutna večina, zato MoDema, ki ga je novi predsednik pomagal dvigniti iz pepela, morda niti ne potrebujejo ... Prav tako ni bilo malo preigravanja, da utegneta Macron in Philippe taktno obdržati v vladi Bayrouja, »žrtvovala« pa bi de Sarnezovo – s tolažilno funkcijo: v narodni skupščini bi lahko vodila centriste.
Bliskovito do nemogočega
Naloga, ki jo imata pred seboj predsednik Emmanuel Macron in premier Édouard Philippe, je zahtevna: narediti utrujeno francosko demokracijo spet politično zanimivo in trajneje privlačno za volivce. Macronu je bliskovito hitro uspelo – »nemogoče«; vsaj še do pred kratkim se je mnogim zdelo, da sega po nedosegljivem. Mu bo uspelo − ker se bo pokazal za kredibilnega − tudi na dolgi rok?
