S kolesom nazaj v Rusijo

V začetku novembra smo objavili zgodbo o arktični begunski poti iz Rusije na Norveško, kamor je na vrhuncu migrantskega vala na dan vstopilo 500 prosilcev za azil iz Bližnjega vzhoda. Proti evropskim sanjam so se odpeljali kar na kolesih, z njimi pa jih norveške oblasti zdaj vračajo v rusko realnost.

Ker ruske obmejne službe pešcem prepovedujejo prečkanje norveške meje, norveški obmejni organi pa kaznujejo voznike, ki prevažajo ljudi brez dokumentov, so iskalci lepšega življenja v ruskem rudarskem mestu Nikel sedli na kolo in se odpeljali do norveškega rudarskega mesta Kirkenes. Tamkajšnji begunski center pred novoletnimi prazniki žalostno sameva, saj so večino prosilcev za azil, katerih prošnje so zavrnili, norveške oblasti deportirale nazaj v Rusijo. Ker so brez denarja, številni ostajajo ujeti v ruskem Murmansku.

»Nihče nam ni razložil ničesar. Ponoči so prišli v azilni dom in nam rekli: »Vse, ki imate rusko vizo ali dovoljenje za bivanje, bomo poslali nazaj«, je Afganistanec z ruskim vzdevkom Miša za rusko tiskovno agencijo Sputnik pojasnil, kako je Norveška pokopala njegove sanje o lepšem življenju.

Po zaslugi učinkovite koordinacije med ruskimi in norveškimi obmejnimi organi v decembru na Norveško po arktični poti ni vstopil en sam migrant, po zaslugi strožje norveške migracijske zakonodaje pa so v zadnjem mesecu in pol po podatkih Norveškega direktorata za migracije (UDI) iz države deportirali že 600 prosilcev za azil. Po njihovih zatrjevanjih gre izključno za ljudi z veljavnimi ruskimi dokumenti, ki so pred tem že dlje časa živeli v Rusiji in dobro govorijo rusko. »Šokiran sem. Prišli so sredi noči. Norveška me je močno užalila. Z nami niso izmenjali niti besede,« je kritičen Pakistanec Mirzam, ki močno obžaluje, da je v begunskem centru v Kirkenesu preživel kar mesec dni.

Runa Rafaelsen, župan Kirkenesa, rudarskega in turističnega mesta na severu Norveške, je v Oslo poslal sporočilo, da so pripravljeni sprejeti nič več in nič manj kot 160 beguncev. »Treba je poskrbeti za tiste, ki so dejansko begunci. V Kirkenesu smo gostoljubni. Nikoli nisem slišal kritik na račun migrantov. Nikoli nismo imeli protestov,« je župan polarnega mesta pojasnil, da bodo redkim srečnežem, ki jih ne bodo deportirali, pomagali k uspešni integraciji. Našli jim bodo delo, naučili jih bodo jezika, s čimer imajo bogate in imenda zključno pozitivne izkušnje. Čeprav so »bogu za hrbtom« so v Kirkenesu od leta 1990 sprejeli približno 600 migrantov, ki se zdaj v ničemer ne razlikujejo od tamkajšnjih »domorodcev«.