Tiskane izdaje
Recept je preprost: Plačaj in postani državljan Evropske unije. V članicah Unije, ki imajo finančne in proračunske težave, to že postaja pogosta praksa pri polnjenju državnih proračunov in spodbujanju tujih investicij.
Premožni tujci, ki bi radi postali Evropejci – med njimi je največ Kitajcev, Rusov in bogatašev iz arabskih držav, z evropskim potnim listom čez noč dobijo vse pravice, ki jih imajo vsi ostali državljani Unije. Lahko se prosto gibajo po vseh članicah, ustanavljajo podjetja, stanujejo in delajo, kjerkoli hočejo, ne nazadnje pa smejo – kar je menda posebej pomembno za številne Ruse – svoje otroke brez težav in dodatnih stroškov šolati na evropskih univerzah.
Posli z nacionalno prodajo potnih listov in evropskega državljanstva postajajo menda tako donosni, da se pojavljajo celo firme, ki mastno služijo s provizijami za posredovanje tovrstnih storitev in tujih »investicij«. Poslom se reče »Investor Immigration Services«, v njih pa se že obračajo milijoni. Na miniaturni Malti z manj kot pol milijona prebivalcev, ki se je med prvimi spomnila na tak način polniti svoj proračun, je bilo treba na začetku za pridobitev državljanstva v državne sklade investirati 650.000 evrov. Zdaj so zaradi povpraševanja temu dodali še obvezno 350.000-evrsko investicijo v nepremičnine in 150.000-evrski vložek v državne obveznice. Skupaj torej 1,15 milijona evrov.
Državljanstvo kot donosen posel
Ciper je po bankrotu, v katerega ga je pahnila evropska trojka, še dražji. Na otoku je za evropski potni list menda treba investirati tri milijone evrov. Je pa evropsko državljanstvo seveda mogoče dobiti tudi na cenejši način. V Bolgariji je dovolj investicija v višini 500.000 evrov, in to brez znanja jezika. Podobna je cena portugalskega »zlatega vizuma«, ki seveda še ni državljanstvo, dobiti pa ga je mogoče z nakupom pol milijona evrov vredne nepremičnine. Za bogate tujce, ki si kupujejo razkošna stanovanja in vile, je to malenkost. Vlada v Lizboni menda pričakuje, da ji bo zaradi precejšnjega zanimanja do konca leta v prazno državno blagajno samo iz tega vira kapnila najmanj milijarda evrov.
Najcenejše je za zdaj dovoljenje za bivanje v Latviji (140.000 evrov), ki ga je po petih letih mogoče podaljšati ali spremeniti v državljanstvo, na podobno iznajdljive načine pa svoje proračune v EU polnijo tudi Grčija, Madžarska, Irska in Španija, kjer se cene gibljejo od četrt do pol milijona evrov. A da ne bo pomote, tudi bogate članice EU niso nedolžne. V Veliki Britaniji je za vložek v višini milijona funtov mogoče dobiti najprej vizum, po petih letih pravico do neomejenega bivanja in po šestih letih potni list, v zameno za milijonske investicije pa s svojim potnim listom, le da veliko bolj diskretno, tujce nagradi tudi naša soseda Avstrija.
V Bruslju, v evropski komisiji in evropskem parlamentu so seveda odločno proti takemu početju. Državljanstvo za denar je največji možni cinizem, ki je v popolnem nasprotju z vsemi evropskimi vrednotami, je slišati. Za povrhu obstaja resna nevarnost, da si evropsko državljanstvo na tak način lahko kupijo raznovrstni kriminalci, kriminalne tolpe in sumljivi podjetniki. Vlade vseh članic EU bi zato morale kar se da hitro doreči za vse obvezujoče pogoje, pod katerimi je mogoče dobiti evropski potni list. Povsem nevzdržno je tudi to, da si bogati in vsega siti tujci iz nečlanic EU lahko privoščijo z denarjem kupiti evropsko državljanstvo in z njim vse pravice, medtem ko se sestradani reveži, ki bežijo pred lakoto in preganjanjem v svojih državah, zaradi evropske zakonodaje množično utapljajo v Sredozemskem morju.
Toda Bruselj je za zdaj povsem nemočen proti takemu početju posameznih članic. Po evropskih zakonih ima namreč v osemindvajseterici vsaka država pravico sama odločati o tem, komu bo podelila državljanstvo in kakšne pogoje bo zanj postavila. Evropsko sodišče je to v preteklosti že večkrat potrdilo.
