Katalonci s skupnimi močmi nad prastaro okovje

Sodobni svet, ves čas priključen na medijska in socialna omrežja, je danes spet lahko spremljal, kako množično so se sposobni povezati Katalonci. Ogorčeni nad nasiljem, s katerim sta se med nedeljskim referendumom nad katalonskimi volivci znesli nacionalna policija in civilna garda, so preplavili Barcelono in se proti represiji španske države povezali tudi v drugih mestih. Katalonija se je miroljubno strnila v splošno stavko.

Proti nasilni državi, v bran svobodi, a tudi v stiski so na nekem trgu s svojimi telesi izpisali: »Pomagaj nam, Evropa.« Prav tako drugod po regiji so širili napredna sporočila demokracije, nenasilja in miru, v katerih so se prepoznali ljudje zelo različnih poklicev in starosti: odzvali so se na poziv sindikalnih združenj oziroma katalonske ministrice za delo, družino in socialne zadeve Dolors Basse, ki je pri tem posebej poudarila, da je treba protestirati mirno.

Splošni stavki, s katero so ohromili običajni ritem Barcelone, so se pridružile tako javne univerze kot tudi šole in v kar 75 odstotkih zdravstveni sektor, močno (v 40 odstotkih) obremenjen je bil javni promet (zelo zgodaj zjutraj je sicer še bilo mogoče brez težav poleteti iz Barcelone), trgovanje in poslovanje pristanišča, delo je prekinila tudi vlada. Stavko je podprla mestna hiša, zaprte so ostale nekatere turistične znamenitosti, denimo Gaudíjevi Sagrada Familia in Casa Batlló, pa tudi v nogometnih klubih treningov ni bilo …

Katalonci so v šole, kjer je v nedeljo razsajala španska policija, so prinašali cvetje. Neredki so tako v Barceloni kot v Reusu demonstrirali pred postajami nacionalne policije in civilne garde, ki sta na referendumski dan poškodovali okoli tisoč ljudi, nekatere med njimi huje.

Cvetje na mestu, kjer je policija z nasiljem poskušala preprečiti glasovanje. Foto: AP

Za povrhu jih je bilo po ulicah slišati, kako himnično prepevajo L’Estaco (»l’estaca« pomeni dobesedno kol), staro pesem Lluísa Llacha, ki govori o težkih občutjih priklenjenosti – ki pa se jih je s skupnimi močmi vendarle mogoče znebiti. Skupaj je mogoče izriti še tako globoko zabit kol, so Katalonci peli že med frankistično diktaturo in prepevajo zdaj, ko se podajajo na zahtevno pot samostojnosti.

Peticija v podporo Kataloniji

Dva dni po referendumu – ki ga španska vlada Mariana Rajoya označuje za »nezakonitega«, a je, kot za Delo razlaga mednarodna pravnica Ana Stanič, ustavno sodišče v Madridu le začasno suspendiralo katalonski zakon o referendumu, zdaj pa ima pet mesecev časa, da izda odločbo, ali je zakonit ali ni – se je na ulicah Barcelone povezalo okoli 300.000 ljudi. »In (spet) ni bilo nobenega izgreda,« je tvitnila županja Ada Colau. Zagovorniki neodvisnosti, ki so se na nedavnem glasovanju v 90 odstotkih izrekli za Katalonijo kot neodvisno republiko, pa tudi vsi drugi so tako znova počastili demokratično moderno evropsko družbo, táko, v kateri je mogoče izražati svoje mnenje tudi na referendumu.

V Sloveniji kroži peticija v podporo katalonskemu narodu, ki jo je prvi podpisal naš prvi slovenski predsednik Milan Kučan. O naklonjenosti vsaj dela slovenske družbe zdaj že pišejo katalonski mediji, kot so danes navajali francoskega premiera Edouarda Philippa, ki je izjavil, da »zaupa Madridu, da bo znal najti pot iz krize«. S temi besedami se je odzval na pobudo domačega radikalnega levičarja, poslanca Jean-Luca Mélenchona, da bi Francija morda poskrbela za mediacijo med sprtima Barcelono in Madridom. »Iz krize se bo mogoče rešiti samo z dialogom.«

In kaj bo sledilo?

Po načrtih naj bi, kot piše madridski El País, španski predsednik vlade Mariano Rajoy, za katerega »referenduma ni bilo«, na temo katalonske krize v kongresu govoril prihodnji teden, še prej pa naj bi se sestal z voditelji drugih političnih strank. Vodja Podemosa Pablo Iglesias Turrión, ki zagovarja pravico do glasovanja in je obsodil nedeljsko divjanje španskih represivnih organov, je že izjavil, »da bo Katalonija v Španiji mogoča samo, če v vladi ne bo več Ljudske stranke Mariana Rajoya. In takšno sliko države si je želeti.«

Katalonci so danes preplavili Barcelono. Foto AFP

Katalonski parlament naj bi, kot je v ponedeljek na tiskovni konferenci poudaril predsednik Carles Puigdemont, za sklepno dejanje — razglasitev neodvisnosti v 48 urah po dokončni uradni objavi rezultatov — poskrbel še ta teden. Referendum je za katalonsko politiko veljaven, njegov izid pa pot do dokončne ločitve od španske kraljevine.

Negotovosti, kaj bo sledilo, katere poteze bi utegnil narediti Madrid, je veliko. Zloglasni 155. člen španske ustave — sprejeli so jo v tranzicijskem obdobju leta 1978, ko je bila diktatura še močno zasidrana v glavah politike in ljudi – se zdi kot nevarna grožnja. Do zdaj se osrednja oblast ni še nikoli odločila zanj, a če bi se, bi to pomenilo, da bi lahko sprejela ukrepe, s katerimi bi si popolnoma podredila regionalno vlado in začela Katalonijo voditi iz Madrida. A tudi v prestolnici se politične razpoke lahko povečajo …