Sankcije proti Rusiji: Evropa še kar žaga vejo, na kateri sedi

Evropska unija v konfliktu z Rusijo ostaja enotna, je bilo ključno sporočilo nedavnega vrha EU. Kanclerka Merklova se je v svoji izjavi medijem potrudila to enotnost tudi čim bolj podkrepiti: »Sankcije so bile sprejete z jasnim razlogom, zato so lahko ukinjene samo v primeru, ko tega razloga ne bo več.«

Z drugimi besedami je to pomenilo, da Krim za EU ostaja ključni problem, in da se po oceni nemške kanclerke kljub najnovejšim premirjem na vzhodu Ukrajine v evropskih odnosih z Rusijo ni spremenilo nič tako pomembnega, da bi lahko omilili sankcije.

Merklova je pri tem skrbno pazila, da v izjavah ne bi zajadrala preveč pod vpliv ameriških zahtev po še ostrejših sankcijah, s katerimi Moskvi in Putinu kljub hitremu padanju rublja in cen nafte grozijo v ameriškem kongresu, vseeno pa je poudarila, da bo moral ruski predsednik tudi po evropskem prepričanju izpolniti še kar nekaj zahtev, preden bodo pritiski nanj popustili.

Tako trdo stališče nemške kanclerke je v Washingtonu zagotovo naletelo na odobravanje. Toliko bolj, ker so se na oni strani Atlantika pred vrhom EU bali, da bi utegnila Evropa zaradi rastočih težav, ki jih ob sankcijah proti Rusiji čuti vse več članic Unije, nepričakovano popustiti, ali pa da bi se skupnost, kar ne bi bilo prvič, znova preveč razklala. Nemška kanclerka, v katero so tudi pri zaostrovanju odnosov z Rusijo (tako kot med finančno krizo) uprte oči večine preostalih evropskih voditeljev, je zato ob koncu vrha zelo premišljeno izbirala besede. Washington iz njih ni smel razbrati popuščanja Rusiji, v Evropi pa nihče ni smel dobiti občutka, da se Unija uklanja vse ostrejšim ameriškim pritiskom na Putina.

Med dvema ognjema

Toda vprašanje, kako dolgo bo Evropa še lahko hlinila svojo enostnost in sledila Washingtonu pri zelo očitnem zaostrovanju pritiskov na ruskega predsednika, je kljub temu ostalo odprto. Obama je namreč tik pred vrhom EU podpisal zakon, ki zaostrovanje sankcij avtomatično povezuje z ravnanjem Rusije in ki glede na razpoloženje in večino v kongresu hitro lahko privede do zaostritve sankcij. Tudi proti največjim ruskim izvoznikom orožja ali direktno proti energetskemu velikanu Gazpromu. Po Obamovih besedah sam podpis zakona sicer še ne pomeni, da bo njegova administracija takoj zaostrila sankcije. Vseeno pa je zakon, kot pravijo opazovalci, jasno sporočilo evropskim zaveznikom, da strateške igre s Putinom še zdaleč ni konec. Med vrsticami daje celo vedeti, da je Washington v primeru prevelikega oklevanja Evropejcev pripravljen tvegati tudi zamere in jezo med nekaterimi evropskimi zavezniki.

Evropa, ki se je očitno spet znašla med dvema ognjema, torej nima prav velike izbire. Potihoma sicer še vedno lahko upa, da bodo sedanje sankcije zadostovale in da bo gospodarsko načeti Putin prej ali slej popustil, kar pa je bolj slaba tolažba. Celo v primeru, če bi se res zgodilo. Kajti ključni strategi odnosov z Rusijo nikoli niso sedeli v Evropi, Bruselj pa je svojo priložnost vplivati nanje tudi po zaslugi svoje nikoli rojene skupne zunanje in varnostne politike že zdavnaj zamudil.

Naj si Evropa torej misli kar koli hoče, v Washingtonu so prepričani, da se je Putin, čeprav je dobil Krim, krepko zakalkuliral, in da je treba priložnost, zdaj ko rubelj pada še hitreje od cen nafte, izkoristiti. Ameriški pogled na že zdavnaj poraženo supersilo, ki si je upala postaviti po robu Washingtonu, je namreč bistveno drugačen od evropskega, kjer se zlasti stare članice še kako zavedajo, da bo imelo nadaljnje sesuvanje ruskega gospodarstva hude posledice tudi za vso ostalo Evropo. V krogih evropske komisije je zato že slišati prva resna opozorila, da je nadaljnja destabilizacija velike sosede »zelo slaba novica« za ves kontinent. In to nikakon ne le za gospodarstvo, ampak tudi za varnost celine, ki je v Evropi brez sodelovanja z Rusijo nikoli ni bilo mogoče zagotoviti. Avstrijski kancler Werner Faymann je šel dan po vrhu EU in navdušenih izjavah novega poljskega presednika Evropskega sveta Donalda Tuska, kako da mora EU še bolj zaostriti sankcije proti Rusiji, celo tako daleč, da je odkrito opozoril pred tako evforijo. »Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se morali veseliti kolapsa ruske ekonomije,« je izjavil za avstrijske medije, kajti Evropejci s takim ravnanjem »sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo«.

Denar za Ukrajino

Kako neenotna je Evropska unija in kako različni so interesi njenih članic, ko gre za gospodarske sankcije do Rusije (Slovenija pri tem ni nobena izjema), pa seveda ne kažejo le politične razlike med članicami, strah nekaterih pred Rusijo in z njim povezana slepa lojalnost Washingtonu, ampak tudi zelo različen odnos do Ukrajine. Poljski predsednik Bronislaw Komorowski, na primer, ne vidi prav nobenih zadržkov niti pri prodaji orožja Ukrajini, kar večina članic še vedno odločno zavrača. Še večje razlike in sprenevedanja pa se pojavijo, ko bi bilo treba obubožani državi pred bankrotom finančno pomagati. Po oceni evropske komisije bi Ukrajina takoj potrebovala nekaj milijard evrov, ki pa jih ni kje vzeti. Večina članic se zato skriva za nemškim stališčem, da bo pomoč odvisna od reform in boja proti korupciji, kar je čisto leporečje. Če bodo namreč uvedene še ostrejše sankcije proti Rusiji, bodo te dodatno stisnile tudi gospodarstva večine članic EU in denarja za pomoč Ukrajini bo še bistveno manj, kot ga je.

Marca prihodnje leto, ko bo moralo vseh 28 članic odločati o podaljšanju ukrepov proti Rusiji, in ko bodo učinki vse te evropske zmede in ameriških pritiskov že zelo očitni, utegne biti torej zelo napeto. Če seveda veja do takrat ne bo že odžagana.