Tiskane izdaje
Policisti na pariški železniški postaji Gare du Nord pregledujejo osebni dokument vsakega potnika pred vstopom na direktni hitri vlak Thalys proti Bruslju. Tudi na belgijskem letališču Charleroi so morali vsi potniki, ki so prileteli z Brnika, policistom pokazati osebne izkaznice ...
Zaradi francoskega nadzora na mejah so v majhnem Luksemburgu, kjer leži vinogradniška vas Schengen, sredi tedna nastali 30-kilometrski zastoji. Vozniki, ki se z avtomobilom peljejo po avtocesti iz Salzburga proti Münchnu, iščejo obvoze, po katerih se ognejo dolgemu, včasih večurnemu čakanju na meji z Nemčijo.
To je le nekaj neposrednih posledic ponovnega uvajanja nadzora potnikov na notranjih schengenskih mejah po izbruhu begunske krize. Vse poteka skladno s schengenskimi pravili, ki v posebnih okoliščinah članicam dopuščajo uvedbo nadzora. Predpisani so strogi časovni roki, po katerih nadzor ne sme trajati več kot šest mesecev. Ker ga je Nemčija začela uvajati sredi septembra, bi po oceni luksemburškega predsedstva EU morali do marca poiskati rešitev, ki bo omogočila odpravo nazora. Druga pot je uvedba bolj trajnega, do dveletnega nadzora potnikov na notranjih mejah.
Krčenje med vrsticami
V bruseljskih razpravah ni več tabujev. Nemški notranji minister Thomas de Maizière je v petek brez zadržkov govoril o evropskem jedru, skupini starih članic, ki so bolj navezane na schengen kot druge članice EU, ki so še zunaj njega ali so se mu pridružile pozneje ali so na robu Evrope. Tako evropska polomija s sprejetjem beguncev spodkopava schengen kot največjo evropsko pridobitev in ga, za zdaj z napovedmi med vrsticami, krči. Nastop nemške kanclerke Angele Merkel v bundestagu, v katerem je opozorila, da solidarnost pri delitvi beguncev ni malenkost, temveč vprašanje trajnega ohranjanja schengna, je bil slišati kot prvo svarilo.
Ker vzhodnoevropske članice zavračajo sprejem nekaj tisoč beguncev po razvpitih kvotah – Slovaška in Madžarska sta se odločili kar za tožbo proti njim –, se mora oblikovati vzporedni sistem. V ozadju nastaja nekakšna koalicija voljnih, sestavljena iz starih članic z Nemčijo na čelu. Čeprav o številkah noče nihče govoriti, naj bi bile skupaj pripravljene neposredno sprejeti več sto tisoč sirskih beguncev iz Turčije, Libanona, Jordanije. Balkanska pot bi se zaprla, Turčija bi bila razbremenjena. O posledicah za žalujoče druge, ki niso pripravljeni solidarnostno sodelovati pri delitvi bremen, bi lahko le ugibali.
Grški kozel
Pri upravljanju begunske krize je Unija pogrnila na celotni črti. Namesto organizirane poti vlada kaos, ponekod so bile na mejah postavljene ograje. Na grško-makedonski meji v mrazu čaka množica migrantov, ki ne smejo čez mejo, ker da ne bežijo pred vojno. Sistem središč za obravnavo beguncev v najbolj obremenjenih vstopnih državah, Grčiji in Italiji, noče in noče zaživeti. Iz obeh je bilo doslej po EU premeščenih le 159 beguncev od načrtovanih 160.000. Nadzor zunanje meje, ki je pogoj za delovanje schengna brez meja, je luknjičast kot švicarski sir.
V takšnih okoliščinah je disfunkcionalna Grčija postala grešni kozel. Po pravilih je kot vstopna država odgovorna za nadzor zunanje meje schengna, toda naloge ne zmore opraviti. Sploh sama. To ima zvezo tako z geografijo (otoki in bližina Turčije) kot tudi z velikostjo begunskega toka. Samo letos je v Grčijo prišlo več kot 700.000 beguncev oziroma migrantov. Čeprav so Atene ves čas imele na razpolago prošnjo za pomoč EU pri nadzoru meje, je vlada Aleksisa Ciprasa zavračala takšen poseg v nacionalno suverenost. V Grčiji nacionalistični vzgibi niso rezervirani le za desnico.
Na analitičnem portalu MacroPolis zavlačevanje Ciprasove vlade s prošnjo za pomoč intervencijskih mejnih enot iz članic EU razlagajo s skrbmi Aten, da bodo Frontexove sile razmeščene na nacionalno občutljivih točkah – mejah z Makedonijo in s Turčijo v Egejskem morju. Navzočnost policistov iz EU bi utegnila povzročiti, da Grčija ne bo mogla več begunskih množic le odposlati naprej, temveč bo morala poskrbeti zanje. Na vrhu EU se je zavezala, da bo organizirala 50.000 sprejemnih mest, od koder bi bili nato premeščeni po Evropi, a obljube še ni izpolnila.
Kakorkoli že, grožnja z izločitvijo iz schengenskega sistema (pravno gledano se nobene članice ne da izključiti) je delovala in Grčija je vsaj načeloma pripravljena sprejeti konstruktivnejšo vlogo. To ne rešuje temeljnih težav EU z valom beguncev in migrantov. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je jasno sporočil, da je priliv prevelik in da nihče, niti Nemčija, ni pripravljen sprejeti tolikšnega števila ljudi. Upanje za njegovo ustavitev je Turčija, ki ima na razpolago mehanizme, tudi neprijetne, za njegovo ustavitev. Ne samo finančna, tudi politična cena bo visoka.
