Tiskane izdaje
Evropska komisija je v svojih odločitvah vedno imela posluh za želje Avstrije in Nemčije, ki si želita podaljševati pravico do nadzora s sklicevanjem na pomanjkljiv nadzor zunanje meje v Grčiji in razmere ob balkanski poti. Nadzor je na delu meja odobren še Danski, Norveški in Švedski. Tudi v odboru evropskega parlamenta za notranje zadeve opozarjajo, da nimajo na voljo verodostojnih podatkov o gospodarskih in drugih učinkih nadzora. Razširjene so študije, po katerih zaradi nadzora nastaja milijardna škoda.
Spomladi morda spet po dublinskih pravilih
Redna poročila članic, ki so uvedle nadzor, niso obljavljena. Evropska komisija je januarja s stisnjenimi zobmi predlagala še eno trimesečno podaljšanje, ki se bo izteklo maja. Prizadete države, kakršna je Slovenija, se pritožujejo, da pravih argumentov za podaljševanje sploh ni bilo. Prihodov neregularnih migrantov iz Slovenije v Avstrijo skoraj ni več, številke so nižje kot pred begunsko krizo. V svetu EU (v njem so zastopane članice) so bile proti podaljšanju le Grčija, Madžarska, Slovaška in Slovenija. Bolgarija, Ciper in Poljska so se vzdržale.
V evropski komisiji so si lani spomladi sicer postavili cilj za vrnitev k popolnemu izvajanju schengna že do leta 2016. Niso bili uspešni. Spomladi naj bi spet začeli v celoti izvajati dublinska pravila, vključno z vračanjem prosilcev za azil v Grčijo, če so na njenem ozemlju prvič vstopili v EU. Še vedno ni jasno, kako bi taka rešitev lahko zaživela v praksi, saj so razmere v grških centrih za prebežnike katastrofalne. Po drugi strani bi sistem veljal le za prosilce, ki bodo prišli v druge članice po novem. Ker prebežnikov po zaprtju balkanske poti in sklenitvi pakta s Turčijo ni več veliko, vala vračanja ljudi v Grčijo še ne bo.
V izrednih razmerah mimo schengenskega zakonika
Ena od bolj tehničnih težav je, da nadzor na mejah lahko traja največ dve leti. Če bi se ponovil takšen begunski tok kot jeseni leta 2015, članice v izrednih razmerah gotovo ne bi upoštevale omejitev iz schengenskega zakonika. V Nemčiji, ki je država z največ prispelimi prosilci za azil, razmišljajo o drugih scenarijih za nadaljevanje nadzora. Če utemeljevanje z razmerami na zunanji meji v Grčiji, ki menda ogrožajo delovanje schengna, ne bi bilo dovolj, se je mogoče odločiti za drugo pravno podlago. Tako kot Francija bi lahko nadaljevali nadzor s sklicevanjem na stalno teroristično grožnjo.
Za takšno nadaljevanje nadzora sploh ne bi potrebovali bruseljskega soglasja. Konkreten primer, s katerim v nemški vladi opisujejo poseben varnostni položaj, je teroristični napad v Berlinu decembra lani. Avstrija nadaljevanja nadzora na meji s Slovenijo in Madžarsko po maju še ni naznanila. Pričakovano sicer je, da ga bo takšno ali drugačno argumentacijo nadaljevala. Nadzor bi po pravilih moral biti le skrajno sredstvo, kadar drugi ukrepi niso enako učinkoviti. Omejen bi moral biti le na najnujnejše ukrepe.
