Tiskane izdaje
Na veliko nemško nezadovoljstvo se spet širijo ugibanja, ali bo ECB ukrepala bolj velikopotezno in ne bo le zagotavljala stabilnosti denarja, kar je po prepričanju konservativnega Berlina njeno edino pooblastilo. Avgusta je bila inflacija na območju komaj 0,3-odstotna, skupna gospodarska rast pa je celo zastala, in predsednik ECB Mario Draghi. ki je pred dvema letoma v Londonu prisegel, da bo naredil »karkoli bo treba« za ohranitev evra, je konec avgusta z druge strani Atlantskega oceana namignil, da bo spet treba ukrepati.
Po poročanju ponavadi dobro obveščenega Spiegla je Angela Merkel takoj segla po telefonu in se pri Draghiju pozanimala o morebitnih spremembah politike.
»ECB nima mandata za financiranje držav, za to so zadolženi parlamenti in finančni ministri,« je iz previdnosti poudaril tudi finančni minister Wolfgang Schäuble. Ob to mejo se po njegovi oceni radi zaletavajo tisti, ki ne pridejo na čisto s proračuni, ti bi z veseljem kaj vzeli od ECB, a s sedanjimi pogodbami to ni mogoče. Med tistimi, ki zahtevajo odločnejšo akcijo ECB za spodbujanje rasti v območju evra, sta tudi Francija in Italija, ki kažeta s prstom na precej višjo gospodarsko rast v ZDA in Veliki Britaniji po njunih programih »kvantitativnega sproščanja«.
V zatočišču svetovnih centralnih bankirjev Jackson Hole je predsednik ECB nagovoril oba nasprotna pola sodobnih ekonomskih šol. Potrebi po strukturnih reformah v evrskih državah je namenil velik del govora, sicer posvečenega boju proti visoki brezposelnosti na območju evra, in poudaril, da »nobena količina proračunskega in denarnega poravnavanja« ne more nadomestiti strukturnih reform, ki morajo seči tudi na trge delovne sile in sisteme socialnega zavarovanja. Še posebej je pohvalil nemški model visoke specializacije zaposlenih, po njegovem prepričanju je potrebna tudi spodbuda povpraševanju. Tveganja, da naredimo premalo, po Draghijevem mnenju odtehtajo tveganja prevelikega ukrepanja.
V konservativnem Berlinu so ob tem zazvonili alarmi, čeprav tudi številni vidni nemški ekonomisti ECB pozivajo k ukrepanju, potem ko celo delno negativne obresti niso prinesle gospodarskega okrevanja celotnega območja evra. Njihovi nasprotniki poudarjajo, da v njem še najbolj uspevajo tisti, ki so po izbruhu krize omejili proračunske izdatke v skladu s svojimi zmožnostmi, ekspanzivna politika ECB da je marsikje samo odložila obračun s slabimi poslovnimi praksami.
Španija, ki je v minulih letih brez milosti zatiskala pas, se lahko pohvali z gospodarsko rastjo, krepijo se Portugalska, Grčija in Irska, krepko rast je zaznala tudi Slovenija. Ne glede na to, za kaj se bo v četrtek ali v prihodnjih mesecih odločil svet ECB, v nemški vladi upajo, da bo nujnost konsolidacije proračuna spoznala tudi sedanja francoska vlada. Nedeljske deželne volitve na Saškem so namreč pokazale, da se desno od krščanskodemokratske stranke kanclerke Merklove utrjuje do skupne evropske valute kritična Alternativa za Nemčijo.
Nemčija se bo morda morala kmalu bolj ukvarjati sama s seboj tudi zato, ker v drugem četrtletju letošnjega leta ni zaznala gospodarske rasti. Nekateri to pripisujejo ukrajinski krizi in vremenu, ekonomisti, ki jih skrbi pomanjkanje investicij v gospodarstvu, pa opozarjajo na nestabilnost bančnega sistema, drago energijo ter veliko vlaganje socialdemokratsko-konservativne vlade Angele Merkel v pokojnine in druge socialne programe.
Da se Nemčija ne more več odklopiti od drugih evrskih držav, naj bi bila kriva tudi Kitajska, ki zaradi svojih težav zmanjšuje nakupe. Še vedno ugodni nemški proračunski tokovi zagotavljajo nadaljevanje ogorčene razprave, ali naj tudi Nemčija velikopotezno investira v infrastrukturo in šolstvo, a seveda ne le zato, ker bi bile takšne investicije ta čas nujne tudi v osrednji gospodarski sili Evrope. Tistim, ki pritiskajo na končanje varčevanja, nemški kritiki priporočajo, naj si podrobneje ogledajo leto japonske »abenomike«: mnogi Japonci verjamejo, da je centralna banka njihovim padajočim plačam in drugim ekonomskim nevarnostim samo dodala inflacijo in padanje vrednosti jena.
Takšni prepiri izvirajo iz časov zadnjih kriz in ne kažejo znakov umirjanja, nekateri pa vseeno upajo na kompromis; če bosta francoski predsednik François Hollande in italijanski premier Matteo Renzi dovolj resno zastavila strukturne reforme, nemška kanclerka Angela Merkel morda ne bo tako nasprotovala nekaterim prilagoditvam monetarne politike, vsi skupaj pa se bodo zavzeli za odpiranje trgov, ki je v zgodovini vedno prinašalo rast. Na območju evra pa so še vedno mogoči tudi sivi in morda celo črni scenariji.
