Tiskane izdaje
Spori med Nemčijo in Turčijo, ki sta avtorici za marsikoga še vedno spornega begunskega sporazuma med kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, s katerim se je Evropa pred dobrim letom znebila beguncev, ki so vanjo drli po »balkanski poti«, so vse ostrejši.
Bi si nemška politika kljub skorajda nevzdržnim in povsem nespodobnim provokacijam turškega predsednika upala tvegati tako zaostrovanje, če bi bila balkanska begunska pot še odprta, pritisk beguncev pa tak, kot je bil? Najbrž ne, pravijo poznavalci razmer, ki so si vse bolj enotni v oceni, da je Evropi uspelo v zanjo neverjetno kratkem času »nevtralizirati« večino groženj, s katerimi ji je v zdaj že skoraj povsem opuščenih pogajanjih o približevanju Turčije evropski integraciji grozil vse bolj avtokratski turški predsednik.
Še novembra lani, ko se je evropski parlament zaradi diktatorskega obnašanja turškega predsednika do svojega naroda in do Evrope zavzel za prekinitev pristopnih pogajanj z EU, je Erdoğan lahko Evropi povsem odkrito zagrozil, da bo v tem primeru odprl meje in razveljavil ključno točko begunskega sporazuma, zaradi katerega je lani v Evropo v primerjavi z letom 2015 prišlo le še dobrih 170 tisoč beguncev, ne pa več skoraj milijon. Manj kot pol leta kasneje so možnosti, da bi Erdoğan s takim odpiranjem turških meja lahko resneje ogrozil stabilnost Evrope, videti še bistveno manjše, kot so bile takrat.
»Orbanizacija« Evrope
Evropi se je namreč v tem času uspelo neverjetno hitro »orbanizirati«. Še pred dobrim letom dni sporne žične ograje in dosledno zavračanje prišlekov, ki ga je ob zgražanju večine Evropejcev uvajal madžarski premier Viktor Orban, je medtem postalo tako rekoč evropski standard. Z razsodbo, da članice Evropske unije beguncem niso dolžen izdajati tako imenovanih humanitarnih vizumov, in da se pri odločanju o odobritvi daljšega bivanja lahko določajo povsem samostojno in po svoji interni zakonodaji, ga je ta teden uzakonilo tudi evropsko sodišče. Članice Unije se tako vse bolj zapirajo, tudi zaradi pritiskov skrajnodesničarskih populistov, in vključno z Nemčijo in Avstrijo podaljšujejo nadzor celo na svojih notranjih schengenskih mejah, ne le na zunanjih. Meja med Madžarsko in Srbijo je zaprta, novi madžarski zakon o uvedbi tako rekoč koncentracijskih taborišč tik ob meji pa beguncem zagotovo ubija vsakršno voljo, da bi sploh poskušali vstopiti. Čez makedonsko-grško mejo je prehod že dolgo nemogoč, v Grčiji so tamkaj nameščeni begunci obtičali, Evropska unija pa s svojimi ladjami, ki naj bi tudi po sklepih tokratnega vrha begunce »reševale« že tik pred libijskimi obalami (in jih tja takoj tudi vračale), pospešeno zapira še edino preostalo sredozemsko begunsko pot.
Evropa se zapira do te mere, da beguncem po legalni poti vanjo praktično ni več mogoče vstopiti, dodatno pa učinkuje tudi tako imenovani »propagandni efekt« begunskega sporazuma med EU in Turčijo, ki ga po oceni analitikov niti Turčija nikakor ni pripravljena kar tako izničiti. Poznavalci turške migracijske in še vedno proti Evropi usmerjene politike namreč trdijo, da turški strategi kljub vehementnim Erdoganovim besednim grožnjam niso tako naivni, da bi bili pripravljeni postaviti na kocko begunski sporazum z EU, ki naj bi po njihovih ocenah Turčiji koristil celo bolj kot koristi Evropski uniji.
Turški interesi
Pri tem nikakor ne gre le za štiri milijarde evrov, ki naj bi jih Turčija od EU dobila za »vzdrževanje« beguncev, ki jih ima sama že več kot dva milijona in pol in jih je tako ali tako prisiljena vzdrževati, ampak za veliko več. Nenazadnje tudi za željo po ohranjanju stikov z Evropo, kot pravi nemški strokovnjak za migracije s kielskega inštituta Vassilis Tsianos, in za liberalizacijo vizumskega režima za turške državljane, kar bi bil za vlado v Ankari izjemno pomemben dokaz njene uspešnosti. Turčiji torej kljub Erdoğanovemu robantenju ni do popolne prekinitev odnosov z Evropo, za povrh pa se tudi sama dobro zaveda, da učinek begunskega sporazuma hlapi in da je zato vse bolj puhel instrument za izsiljevanje. Večini tistih beguncev, ki bi še lahko bežali, je denar že zdavnaj pošel, reveži, ki so obtičali v Siriji, pa praktično nimajo več možnosti za beg. Sirsko-turška meja je povsem zablokirana (ponekod menda celo s samostrelnimi avtomati), migranti zelo dobro vedo, kakšne so razmere v Grčiji in da se po balkanski poti ne da več prebiti, pot čez severnoafriške države, v Egipt, Libijo in potem v čolnih čez Sredozemsko morje pa je tvegana, dolga in temu primerno draga, ceno pa zaradi vse hujših ovir navijajo tudi tihotapci.
Ker tudi tista dva milijona in pol beguncev, ki so v Turčiji, in jih je vlada v Ankari prisiljena vzdrževati, pri čemer evropske milijarde ob vseh turških stroških z vojno v sosednji siriji niso kar tako, ne sedi ravno na kovčkih denarja in čaka, kdaj se bodo meje odprle, Erdoğanovih groženj po oceni strokovnjakov ne kaže jemati preveč zares. Sporazum bo torej ostal, je prepričan Tsianos, ker še vedno koristi obema stranema. Pa čeprav je njegov pomen tako za EU kot za Turčijo vse bolj simboličen. Če nič drugega, naj bi bil tako za Erdoğana kot za kanclerko Merklovo, ki v marsičem tudi že predvolilno ves čas poudarja njegov pomen, svojevrsten dokaz učinkovite politike za obrambo pred nenadzorovanim prihodom beguncev.
