Tiskane izdaje
Zunanja vrata Kensingtonske palače prekrivajo Dianine fotografije, v bližini pariškega predora Pont de l'Alma, pri spomeniku svobode, ki šteje za neuradno Dianino spominsko obeležje v Parizu, polagajo srčke in njene fotografije.
Tudi dvajset let po smrti ima princesa Diana, ki jo je med slavne izstrelila pravljična poroka z britanskim prestolonaslednikom Charlesom v londonski katedrali svetega Pavla in jo je med nesmrtne zapečatila nenadna in tragična smrt z ljubimcem egiptovskega rodu Dodijem Fayedom, močan vpliv na svet.
»Na milijone in milijone besed je bilo zapisanih, ko je bila še živa. Na milijone, ko je šokantno umrla leta 1997. Zdaj, dvajset let od Dianine smrti, so k vsemu temu dodali še nove milijone,« so pred dnevi zapisali v Guardianu in v nadaljevanju še dodatno osvetlili njeno vzajemno odvisnost s tiskom oziroma mediji, ki še kar traja. »Diana je manipulirala s tiskom. Tisk jo je pohlepno izkoriščal. Toda zaradi tega je trpel samo eden. Njen obraz je prodajal časopise in revije in jih še vedno. In tudi zaznamovanje obletnice je predvsem medijsko, ne poganja je ne Buckinghamska palača ne politiki. Tudi iz poročanja medijev ne boste izvedeli, toda 31. avgusta ni napovedanega nobenega uradnega javnega dogodka v njen spomin.«
Za najbolj neposredno »zapuščino« princese Diane mnogi štejejo njena sinova, princa Williama in Harryja, ki ju odlikujejo prav takšne komunikacijske sposobnosti, kakršne je pokazala njuna mati, prav tako ubirata bolj osebni pristop v javnem delovanju ter odpirata družbeno pomembne teme. Podobno kot je Diana daleč od mainstreama v 80. in 90. letih podpirala raziskovanje aidsa ter podirala tabuje z objemanjem okuženih s HIV in se borila proti protipehotnim minam, tudi njena sinova William (z ženo Kate, vojvodinjo cambriško) in Harry podpirata različne organizacije za mentalno zdravje, tudi zaradi svojih duševnih bolečnin ob izgubi matere v najstniških letih. V kampanji spodbujajo ljudi, da bi govorili o svojih duševnih stiskah in poiskali ustrezno pomoč, pri eni od te vrste organizacij Mind se je dan pozneje, ko je Harry govoril o notranjih občutjih in bojih po materini smrti, število klicev na njihovi liniji za pomoč povečalo za kar 38 odstotkov.
Princeso Diano je med slavne izstrelila pravljična poroka z britanskim prestolonaslednikom Charlesom. Foto: Reuters
Leta 2007 koncert, zdaj kip
Medtem ko sta princa William in Harry pred desetimi leti v materin spomin priredila dobrodelni koncert na stadionu Wembley, sta ob 20. obletnici naročila kip, ki bo stal v javnem delu Kensingtonske palače. Prvega julija, ko bi Diana praznovala 56. rojstni dan, sta se ji šla poklonit – Williama je spremljala njegova družina –, na njen prenovljen grob na otoku sredi stričevega posestva Althorp v Northamptoshiru, predvsem pa sta začutila, da je prišel čas, da o njej javno govorita kot o materi. To sta storila za različne medije. »Nikoli več ne bova o njej govorila tako odkrito in javno,« je povedal princ William v 90-minutnem dokumentarnem filmu Diana, Our mother: Her Life and Legacy (Diana, najina mama: njeno življenje in zapuščina) na britanski televizijski postaji ITV. »To je prvič, da sva o njej spregovorila kot o mami. Najverjetneje je bila do zdaj to preveč boleča rana. In še vedno je,« je dejal princ Harry. Toda njune izjave so si tu in tam tudi različne.
V dokumentarnem filmu na BBC One z naslovom Diana, 7 days (Diana, 7 dni), ki so ga predvajali minuli konec tedna in ga v časniku The Telegraph najbolj priporočajo, se je princ Harry izrekel v bran očetu princu Charlesu, češ da je poskrbel za njiju, ko sta žalovala za mamo. »Bil je tam za naju. Ena najtežjih nalog za starša je otrokom povedati, da je drugi starš umrl.« Po Dianini smrti, ko je kraljeva družina doživljala ostre kritike javnosti zaradi odnosa do Diane, so se mnogi spraševali tudi o primernosti odločitve, da 15-letni William in 12-letni Harry hodita za materino krsto skozi London, ki so ga oblegale množice jokajočih obrazov in ga je preplavljalo cvetje. Dianin brat, grof Charles Spencer to odločitev v filmu opisuje za »bizarno in kruto«, princ Harry pa je junija v intervjuju za ameriško revijo Newsweek izjavil, da se »od nobenega otroka ne sme pričakovati, da bi to storil pod kakršnimikoli pogoji«. A v dokumentarcu BBC je povedal, da je zelo vesel, da je bil tistega dne tam.
Njun zakon pa je bil vse prej kot pravljičen. Foto: Reuters
Princ William se je v tem »zelo dolgem, osamljenem sprehodu« skrival za svojo spredaj daljšo deško frizuro, priznal je, »da je moral iskati ravnotežje med princem Williamom in Williamom, ki si je želel le v svojo sobo in jokati, ker je izgubil mamo«, da je bila udeležba v sprevodu njuna dolžnost in da je bila odločitev zanjo kolektivna. »Še preden sem se zavedel, sem že imel na sebi obleko s črno kravato in, mislim, da belo srajco. Odkrito rečeno, nimam mnenja, ali je bilo to prav ali narobe. Če pogledam nazaj, sem zelo vesel, da sem bil del tega,« je o pogrebu povedal Harry, ki se še vedno spominja, kako mokre so bile dlani ljudi zaradi solz, ki so si jih brisali. Oba sta si takrat želela predvsem, da bi bila njuna mama nanju ponosna.
Princ William je udeležbo v sprevodu čutil kot del obveznosti, razmišljal je, kaj bi si želela mama, in ves čas se mu je zdelo, kot da je hodila z njimi, da bi vse to zmogli. Zanj je bil »ta sprehod ena najtežjih stvari v njegovem življenju«. V pogovoru je ubranil ostro napadeno odločitev njegove babice, kraljice Elizabete II., da se je z družino umaknila na dvorec Balmoral na Škotskem, saj da jih je s tem umaknila v zasebnost in jim omogočila žalovanje. Harry pa je poudaril še nečloveško vlogo medijev pri usodni nesreči 31. avgusta 1997. »Najhuje je to, da so jo ljudje, ki so jo zasledovali v predor, fotografirali, ko je umirala na zadnjem sedežu. Z Williamom veva – to so nama tisti, ki vedo za podrobnosti, večkrat povedali –, da je imela precej hude poškodbe glave, a da je bila še živa. In tisti, ki so povzročili nesrečo, so jo, namesto da bi ji pomagali, fotografirali.«
Povezave med Diano
Od princa Charlesa se je Diana ločila leto dni pred smrtjo. Foto: Reuters
Medtem ko zdaj vsi slavni objavljajo svoje skrivnosti na družbenih omrežjih, je bilo še v 90. letih povsem nepredstavljivo, da bi član kraljeve družine delil osebne želje in strahove s svetom. Toda ujeta v zakon brez ljubezni in togo kraljevo družino je tudi Diana v tistih časih prikrito sodelovala z britanskim novinarjem in publicistom Andrewem Mortonom, ki je želel njeno zgodbo in jo leta 1992 tudi objavil v knjigi Diana: Her True Story (Diana: Njena resnična zgodba). Diana je s pomočjo posrednika svoje odgovore na Mortonova vprašanja snemala, kar bi ji omogočilo zanikanje, da je kdaj sploh govorila z Mortonom. »Res je bilo nekaj posebnega, da je to počela. Tam je bila in govorila je o nekaterih najintimnejših podrobnostih svojega življenja – o tej ženski Camilli, o svojih motnjah prehranjevanja, malodušnih poskusih samomora, in to meni, ki sem bil zanjo popoln tujec ... Govorila je o stvareh, o kateri dotlej ni spregovorila še nobena princesa,« poudarja Morton.
Ko je bila njena zgodba objavljena, so jo ljudje imeli še rajši, njen pogreb, ki je povzročil izbruhe žalosti in čustev brez primere, na londonske ulice pripeljal na desettisoče ljudi ter pred Kensingtonsko in Buckinghamsko palačo nagrmadil gomile cvetja, pa je bil po Mortonovem mnenju trenutek preobrazbe tako za kraljevo družino kot Veliko Britanijo. »Nič več nismo bili videti kot narod, ki zna stisniti zobe in se ga nič ne dotakne, temveč smo jasno kazali tresoče ustnice in postali narod, ki se ne boji pokazati čustev in jokati v javnosti.« Po mnenju Cashmora je Diana spremenila tudi javna pričakovanja do nacionalnih figur – Britanci niso bili več zadovoljni z distancirano kraljevo družino in ta se je v zadnjih dvajsetih letih tudi zares spremenila.
Če se vanjo ne bi poročila Diana in se vse to ne bi zgodilo, vprašanje, ali bi Velika Britanija lani več mesecev praznovala kraljičin 90. rojstni dan in bi se kraljica šalila na ulični zabavi pred Buckinghamsko palačo. Gotovo pa je, da je Diana že zelo zgodaj vedela, da želi svoja sinova vzgojiti v sodobnejša princa, ki se bosta znala približati ljudem. Tudi vzgajati in izobraževati ju je poskušala čim bolj običajno; William je bil prvi v vrsti za prestol, ki je obiskoval vrtec, oba s Harryjem pa sta v šolo hodila z drugimi otroki in nista imela zasebnih učiteljev.
