Tiskane izdaje
Izzid francoskih regionalnih volitev, pričakovan in vendar šokanten, je pomemben znak za Evropo. Skrajno desne stranke se krepijo povsod na celini, senca terorizma, (muslimanskih) beguncev in priseljencev jim daje neskončen zagon. Marine Le Pen je referenca za vso skrajno desnico v EU.
To so bile prve volitve po napadu na Pariz, dodaten zagon desnim in skrajno desnim političnim silam v Franciji je bil predvidljiv. Kljub temu je stresel sámo Francijo in Evropo scela. Nacionalna fronta Marine Le Pen, ki je evropska največja ksenofobna politična sila, si je zagotovila vodilni položaj v enem najpomembnejših političnih okolij in družb Zahoda. V aktualnem kontekstu grožnje terorizma in vala beguncev in priseljencev je radikalen premik v desno najznačilnejši evropski trend.
Medtem ko so doslej evropske volitve določale standardne teme, gospodarske razmere, stanje brezposelnosti, socialna vprašanja, je zdaj v ospredje prišla »varnost«. Vsa prihodnja evropska glasovanja bodo pod vtisom terorizma, izvenevropskega priseljevanja, grožnje islama, pričakovati je zmagovalni pohod nacionalističnih, populističnih strank. Novembrske parlamentarne volitve na Poljskem so bile prvo véliko izrekanje v času begunske krize, zmagala je nacionalkonservativna smer. Nedeljski prvi krog volitev v Franciji, sicer na nižji, regionalni ravni, je toliko pomembnejši, ker je FN že doslej bila ključna referenčna točka za preostale skrajnodesne stranke v Evropi.
Nacionalkoservativizem Poljske
Na vseh koncih Evrope je očiten korenit zasuk v desno in skrajnodesno. Poljska je pretekli mesec ponovno izvolila nacionalkonservativno garnituro, po skoraj desetih letih se je iz opozicije vrnil Jaroslaw Kacyznski. V Varšavi domuje eden najbolj skrajno desnih evropskih parlamentov, vladajoča sredinska stranka premierke Ewe Kopacz se je morala umakniti populistični, nacionalistični stranki Pravo in pravica, ki ima absolutno večino, v sejmu ni enega samega levega poslanca.
Ne glede na otipljive gospodarske rezultate prejšnje vlade – Poljska je zgodba o uspehu z odličnim ekonomskimi kazalniki – je bila poražena sredinska opcija. Državljani so izbrali stranko PiS, ki je pridigala o nacionalni identiteti, tradicionalnih vrednotah in »pravi« Poljski, napovedovala restriktivno politiko pri beguncih, netila je ksenofobnost in islamofobijo. Podobno kot uvrstitev Le Penove kaže, kako zelo drugačna država je postala Francija, je vrnitev Kaczynskega značilen premik v krajini srednje in vzhodne Evrope, zaprte v ozke nacionalne meje.
Celo Skandinavija se pomika vse bolj desno, vse manj je socialne države. Junija je danska levosredinska vlada premierke Helle Thorning-Schmidt ostala brez podpore, na splošnih volitvah je Danska ljudska stranka dobila 21 odstotkov podpore, prehitela je desnosredinsko liberalno stranko večinskega toka. Nacionalkonservativna stranka, ki jo razvrščajo blizu skrajne desnice, je na drugem mestu. Njena politika je protipriseljenska, protievropska, posebej veliko privržencev ima v ruralnih, manj razvitih območjih Danske. V kampanji je pozivala k ukinitvi sredstev za priseljence in razvojno pomoč.
Skandinavski pomik v desno
Zaradi njene govorice je tradicionalna politika zavzela tršo držo do priseljevanja, to isto približevanje desnega skrajno desnemu že dolgo opazujemo na francoskem političnem prizorišču. Vtem ko druge stranke izgubljajo svojo identiteto, ima skrajna desnica več in več manevrskega prostora.
Švedska je edina nordijska država z levosredinsko vlado. Toda Švedski demokrati vztrajno pridobivajo politično podporo, ena od javnomnenjskih raziskav letos poleti je stranko, ki jo vodi Jimmie Åkesson, razglasila za najbolj priljubljeno v državi. Njen voditelj je lani primerjal islamizem z nacizmom, izjavil je, da je »komunizem našega časa«. V Avstriji, kjer so begunci prva tema, je skrajnodesna svobodnjaška stranka Heinza-Christiana Stracheja na jesenskih deželnih volitvah podvojila rezultat. Bogato Švico, ki se je aktualna begunska kriza tako rekoč ni dotaknila, so nedavne volitve potisnile še bolj izrazito v desno. Vladajoča populistična protipriseljenska ljudska stranka je dosegla uspeh brez precedensa.
V Grčiji je ultranacionalistična, neonacistična, fašistična Zlata zora, verjetno najbolj skrajna, najbolj nasilna med skrajnodesnimi strankami v Evropi, letos zasedla tretje mesto; konsolidirala je svoj položaj v parlamentu in svojo moč na ulicah. In tu je še Madžarska z desno vlado Fidesza, ki izvaja najbolj ostro protipriseljensko politiko in vzdržuje priljubljenost z nacionalistično govorico in politiko. Država ima vendar pravico, da se odloči, ali hoče ali noče velikega števila muslimanov v svoji državi, govori madžarski premier Viktor Orban.
Povsod so populisti in ksenofobi nadvse spretni pri izrabljanju priseljenskega vprašanja za lastne politične dobičke. Leve stranke so tiho in brez odgovorov na najbolj aktualna vprašanja: ne znajo ponuditi alternative, ne znajo izzvati neoliberalnega konsenza, molčijo ob begunski krizi in zgrešenem odzovanju na terorizem v Evropi. Naredile so največjo možno napako – posnemajo desnico.
