Tiskane izdaje
Nevladne organizacije vztrajajo, da izključevanje zapornikov iz demokratičnega procesa nima nikakršnega smisla in predstavlja kršitev njihovih človekovih pravic. Nasprotno mnenje je včeraj podal najvišji sodni organ v Evropski uniji, katerega člani so sprejeli odločitev, da je prepoved udeležbe na volitvah pri nekaterih kategorijah kaznjencev lahko upravičena in zakonita.
Za Thierryja Delvignea volilna pravica ne obstaja. Kot nekdanji zapornik, ki ga je francosko sodišče leta 1988 zaradi umora obsodilo na prestajanje 12-letne kazni, ne more sodelovati na volitvah in izraziti svoje demokratične volje. Čeprav so v Franciji, kjer se je rodil, oblasti v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja odpravile avtomatično prepoved udeležbe na volitvah za zapornike, Delvigne še vedno ne more oddati glasovnice in voliti za svojega kandidata, kandidatko ali stranko, saj sprememba zakona ni veljala retroaktivno.
Prepričan, da Francija krši zakonodajo EU, ki vsem državljanom osemindvajseterice omogoča, da sodelujejo na volitvah v evropski parlament, in s tem krati njegove državljanske in politične pravice, se je po več letih na prostosti odločil, da bo proti državi vložil tožbo.
Sodišče Evropske unije (SEU), najvišji sodni organ v EU, je včeraj, v odgovoru na vprašanje francoskega sodišča, v nasprotju z napovedmi zavrnilo njegovo zahtevo in odločilo, da prepoved udeležbe na volitvah pri nekaterih kategorijah zapornikov ne krši obstoječe evropske zakonodaje. Kot je zapisalo v izjavi za javnosti, država članica lahko v določenih okoliščinah omeji pravico do udeležbe. »V tem primeru sodišče ugotavlja, da je prepoved, ki ji je podvržen Thierry Delvigne, proporcionalna, saj odraža naravo in resnost storjenega kriminalnega dejanja ter dolžine kazni.«
Viktorijanska prepričanja
V kolikor bi se sodišče odločilo drugače, kot se je, bi to predstavljajo pravni precedens, po katerem bi morale evropske države, ki vztrajajo pri prepovedi udeležbe (nekdanjih) zapornikov na volitvah, popolnoma odpraviti obstoječe omejitve. A razsodba vseeno utegne imeti resne posledice, predvsem za tiste države, kjer je v veljavi avtomatični odvzem volilne pravice.
Posebej pozorno so sojenje spremljali v Združenem kraljestvu, kjer zaporedne vlade že od leta 2005 ignorirajo pozive evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), naj država spremeni zakonodajo, ki zapornikom preprečuje udeležbo na volitvah. Sodišče v Strasbourgu, ki ni del EU, ampak Sveta Evrope, je v preteklih letih že večkrat ugotovilo, da avtomatična ukinitev volilne pravice za zapornike predstavlja kršitev človekovih pravic, in zastopa stališče, da bi morala kakršna koli izguba volilne pravice nastati na podlagi sodniške odločitve.
Nevladne organizacije in zagovorniki reforme zaporniške zakonodaje menijo, da britanska prepoved temelji na viktorijanskih prepričanjih, po katerih morajo kaznjenci hkrati biti popolnoma izključeni iz civilnega življenja.
Britanski premier David Cameron, ki odločno zagovarja obstoječo prepoved, nasprotno, na vprašanje gleda predvsem v kontekstu ohranjanja britanske suverenosti v času močnih evropskih integracijskih teženj. Še pred odločitvijo SEU je napovedal, da bo Združeno kraljestvo ignoriralo posledice morebitne razsodbe v tožnikovo prid. Kljub temu da razsodba
potrjuje pravico držav, da v posameznih primerih zapornikom preprečijo udeležbo na volitvah, predstavlja problem za britansko vlado, saj zavrača trenutno prakso, po kateri država volilno pravico odvzame brez vnaprejšnje odločitve sodišča in jo izpostavlja nizu morebitnih novih tožb.
