Tiskane izdaje
Kakšna bo energetska prihodnost stare celine? Janez Kopač, direktor sekretariata Energetske skupnosti s sedežem na Dunaju, pojasnjuje odnose med EU, Rusijo in Ukrajino z geopolitičnimi motivi, ki vedno prežemajo energetiko, njegove dolgoročne napovedi za Evropo pa so optimistične.
Odnosi med Rusijo in od nje energetsko odvisno staro celino se ne izboljšujejo. Kako energetsko smo zdaj sploh varni v Evropski uniji oziroma Sloveniji?
Bolj in bolj smo energetsko varni pri dobavi plina. Evropska unija se je naučila iz rusko-ukrajinskega spora leta 2009 in začela intenzivno graditi povratne povezave. Stari plinovodni sistem je bil namreč narejen tako, da je plin tekel od Rusije proti Zahodu, ne pa tudi nazaj, zato je bila večina plinovodnih povezav enosmernih. V zadnjih osmih letih pa se je Evropa opremila z dvosmernimi povezavami, tako da si lahko države med seboj pomagajo, če je kriza. Poleg tega so novi plinski terminali omogočili dobavo utekočinjenega zemeljskega plina. Zato je varnost pri preskrbi s plinom bistveno večja, kot je bila sploh kdaj v preteklosti. Kar se tiče elektrike, je za (ne)varnostni element poskrbelo čedalje več elektrarn na obnovljive vire, na veter, sonce, deloma biomaso. Večina teh elektrarn ne deluje konstantno, elektriko pa potrebujemo ves čas, zato ima Evropa varnostni problem z zagotavljanjem stabilne preskrbe z elektriko.
Pravite, da smo bolj varni, potem pa ena sama eksplozija, kakor je bila nedavna v avstrijskem plinskem vozlišču Baumgarten, pokaže, na kako trdnih nogah je ta varnost. V Italiji so morali zaradi te nesreče celo razglasiti izredne razmere.
Ta nesreča je imela posledice na trgu tako rekoč samo en dan. Po letu 2009 je Evropa vzpostavila tudi mehanizme odzivanja in medsebojnega obveščanja, ki so tokrat zelo dobro delovali. Zato panika ni bila večja. Trg se je ustrezno odzval, cene so nemudoma zrasle, nato pa se je stanje zelo hitro normaliziralo. Je pa res, da se je o tej nesreči precej več govorilo, kakor bi se v preteklosti. Prav zaradi procedur obveščanja.
En dan je kriza trajala tudi zato, ker jim je v enem dnevu v Baumgartnu uspelo bolj ali manj tudi vse popraviti. A če bi organizirana skupina vedela, kako nekaj bomb postaviti na prava mesta po nekaj tovrstnih vozliščih, bi ji v enem dnevu uspelo sesuti celoten sistem preskrbe.
Ni tako preprosto. Bi pa cene narasle. Nekateri uporabniki bi bili najbrž odklopljeni. To bi koristilo alternativnim dobaviteljem. Če govoriva o Italiji, bi bila to vsekakor na prvem mestu Alžirija. Če pa bi se zgodilo več takšnih »nesreč« hkrati, potem bi imeli koristi dobavitelji utekočinjenega zemeljskega plina, ZDA, Katar, Avstralija.
Če v Baumgartnu ne bi bila nesreča, vi pa bi vodili preiskavo o napadu, bi to že bil vaš seznam glavnih osumljencev?
Drugi »osumljenci« bi pa bili potem še dobavitelji biomase in izvajalci ukrepov učinkovite rabe energije, kajti z vsako krizo in vsakim dvigom cen seveda zaniha nihalo tudi v pozitivno smer.
Vi to že morate vedeti, saj ste že več kot pet let na čelu zelo pomembne mednarodne energetske organizacije. Kaj je sploh to energetska skupnost? Nekakšna alternativa Evropski uniji, čakalnica za vstop v EU ali prevzgojni dom za tiste, ki jih medse nikoli ne bomo sprejeli?
Energetska skupnost je bila najprej zamišljena kot čakalnica za vstop novih držav v EU, ki naj bi uredila energetski sektor vstopajočih držav in jih pripravila za skupno življenje v evropski družini. Najprej je bila usmerjena le na zahodni Balkan, a od tam smo z njihovim vstopom v Unijo že izgubili tri članice: Bolgarijo, Romunijo in Hrvaško. Potem smo razširili svoje delovanje in pridobili Moldavijo, Ukrajino in v obdobju mojega mandata Gruzijo, kar nam je dalo povsem novo dimenzijo. Zdaj Energetska skupnost postaja tako imenovana četrta evropska skupnost, trajna organizacija za panevropsko povezovanje ne samo na področju energetike, temveč tudi na področju varstva okolja, podnebnih sprememb itd. Evropska celina potrebuje sodelovanje, z zmanjševanjem EU, torej z brexitom, pa Evropa išče alternativni mehanizem povezovanja. Naša skupnost je poleg Sveta Evrope, ki ima čisto drugo usmeritev, vsekakor eden od najbolj pravih mehanizmov in tako rekoč edina oblika za panevropsko gospodarsko povezovanje. Pokriva naravne meje Evrope, staro celino do Kavkaza.
Vam je za članico že uspelo pritegniti Veliko Britanijo?
Kot posamična članica EU, ki je sama del energetske skupnosti, Britanija neposredno niti ni mogla vstopiti, ima pa status sodelujoče države. Z Britanci se pogovarjamo o tem, ali ne bi vstopili v skupnost po brexitu, saj bi na s tem na področju energetike ostali člani Unije. Je pa to precej vroča tema, o kateri se ne bo prav hitro odločilo.
Se pravi, da boste po tem tako, kakor zdaj učite evropskih standardov Gruzijo in Ukrajino, tudi Britaniji svetovali, kako naj spremeni zakonodajo, da bo v skladu z evropsko?
Ob tem vprašanju se lahko samo nasmehnem, saj se je ogromno energetskega pravnega okvirja EU dejansko »skotilo« prav v Veliki Britaniji. Tam smo se vsi učili.
Vaša skupnost je nastala kot čakalnica, neke vrste mala šola pred vstopom v EU. A ta se zdaj ne širi več, ampak nasprotno, krči. S tem pa so tudi države, ki so vstopile v vašo skupnost, izgubile svoj cilj. Zakaj bi se mučile s sprejemanjem zakonodaje Unije, če pa jih ta noče sprejeti medse?
Najprej moram povedati, da se bo EU še širila. Njena pozornost je trenutno usmerjena na Zahodni Balkan in že v začetku februarja bo Unija objavila svojo novo politiko do te regije. Sicer pa se širi Energetska skupnost kot dopolnilna oblika panevropskega povezovanja. Kontinent bo vedno moral sodelovati in išče nove oblike povezovanja. Evropski energetski »acquis« (pravni okvir) je dobro uravnotežena mešanica predpisov, ki spodbujajo konkurenčnost, hkrati pa skrbijo za varnost preskrbe in trajnostnost oziroma okoljsko sprejemljivost energetskih projektov in celotne energetske politike. Organizacija trga in skrb za konkurenčnost sta nekaj, v čemer je EU najboljša na svetu. Začela se je učiti v ZDA, a jo je do danes že zdavnaj prerasla pri regulaciji monopolnih dejavnosti, kablov in plinovodov, kar ji je uspelo z neodvisnimi energetskimi regulatorji in odprtjem trgov elektrike in plina. Vse to, kar je danes evropski »acquis«, temelji na desetletjih zelo dragih zmot, ta »know how« pa je pravzaprav apolitičen ...
Tako kot severnoatlantska skupnost? Ste torej neke vrste »energetski Nato«?
He, he, he. Res ima tako kot Nato tudi energetska skupnost solidarnostno klavzulo, ki je Ukrajini v preteklosti že pomagala. Pred kratkim se nam je pridružila Gruzija, ki geografsko sploh ni neposredno povezana z Evropsko unijo. Interes za članstvo v energetski skupnosti ima najprej na simbolni ravni, ker je to edina zahodna organizacija, v katero so se lahko vključili in s tem pokazali svojo proevropsko usmeritev, drugič pa resnično želi reorganizirati svoj energetski sektor, kar lahko naredi samo v multilateralnem okviru. Reforma energetskega sektorja je v vsaki državi silno občutljiva. Vedno ji nasprotuje veliko lobijev. V energetiki je vedno veliko denarja, kar pomeni tudi veliko parcialnih interesov. Reforma sektorja je tako rekoč možna le, če imaš pritisk od zunaj. Tako je bilo tudi v Sloveniji. Ko smo vstopali v EU, smo šele lahko liberalizirali svoj trg z električno energijo. Prej je bilo to politično nemogoče. Ko je vlada še odločala o cenah elektrike, so mi kot ministru proizvajalci in distributerji neprestano tarnali, da bodo vsi propadli, če ne bomo povišali cen. Verjel sem − kaj pa minister ve o dogajanju v posameznem podjetju − in večkrat višje cene tudi predlagal na seji vlade. Takratni premier Tone Rop je običajno rekel le: »Ni še pravi čas,« jaz pa sem bil v hudi stiski, ker mi ni bilo vseeno za ta podjetja. Ko se je trg liberaliziral, pa se je pokazalo, da ni nobenega problema, ko morajo znižati cene ali stopiti v konkurenčni boj. Nenadoma se je pokazalo, da imajo silne notranje rezerve, ki so jih prej v izdatni meri uporabljali za financiranje političnega pritiska. Evropski pravni okvir omogoča konkurečnost, vse pa gre v korist potrošnika. Stari socialistični sistem je bil na strani koristi proizvajalcev in oblasti, v EU pa je potrošnik postal kralj. Ta potrošnik pa niso le gospodinjstva, ampak tudi podjetja, ki so konkurenčnejša, če lahko kupujejo vire ceneje na svobodnem trgu.
Pravite, da je potrošnik postal kralj. Zdaj pa to razložite običajnemu Ukrajincu, ki mora zaradi vaših zahtev za ogrevanje in električno energijo plačevati nekajkrat več kot prej in se zdaj počuti prej kot berač kot kak kralj.
Cene energentov v vseh nekdanjih socialističnih državah so bile nizke za gospodinjstva in visoke za industrijske potrošnike. V Zahodni Evropi pa je bilo ravno obratno. S tem je Zahod spodbujal konkurenčnost svojega gospodarstva, vzhod pa je na ta način vodil socialno politiko. Ampak s tem so bili subvencionirani tako tisti, ki so res bili socialni problem, kot tudi tisti, ki podcenjene elektrike ali plina niso potrebovali, ker bi lahko plačali tržno ceno. To pa je bilo razmetavanje denarja, česar nobena država na dolgi rok ne zdrži. Zato se eden od podsistemov prej ali slej sesuje: ali niso daljnovodi vzdrževani in se sesuje fizična infrastruktura ali bankrotira podjetje, ki mora nekaj dobavljati pod ceno. Na dolgi rok tako ne gre. Zato je treba uvesti neposredno subvencioniranje resnično socialno ogroženih iz proračuna, drugo pa prepustiti trgu. Poleg tega normalne tržne cene za seboj potegnejo racionalno obnašanje. Ukrajina je bila energetsko najpotratnejša država na svetu. Če bi imela podobno varčno rabo energije kot sosednja Poljska, bi postala izvoznica plina, ne pa ogromna uvoznica, ki s tem povzroča težave vsej Evropi. V Ukrajini so največji problem gospodinjstva in daljinsko ogrevanje, nobenega vzdrževanja ni bilo, celo števcev ne, sistem pa neskončno neučinkovit. To je težko dopovedati običajnemu državljanu, zato naloga politikov ni lahka. Vsekakor pa racionalne utemeljenosti takšnih ukrepov ni težko najti tudi v Ukrajini, ki ji poskuša celotna mednarodna skupnost pomagati z velikimi finančnimi injekcijami. A na žalost veliko teh injekcij ne konča v pravih rokah. Korupcija v Ukrajini je izjemen problem.
Zadnja revolucija torej ni nič pomagala in je boj nekdanjega gruzijskega predsednika Mihaila Saakašvilija proti ukrajinski korupciji upravičen?
Ne bi rekel, da zadnji upor ni nič pomagal. Če govorimo o plinskem sektorju, je svoj veleprodajni trg Ukrajina popolnoma liberalizirala in zelo dobro deluje. Maloprodajni trg za gospodinjstva pa je še vedno popolnoma reguliran, kar je v nasprotju celo z njihovim lastnim zakonom in je vir izjemne korupcije. Zakon je dober, težava je s podzakonskimi akti. Trg z elektriko nameravajo liberalizirati sredi leta 2019, kar je za popolnoma neučinkovit in popolnoma reguliran trg v državi s 45 milijoni prebivalcev izjemno zahtevna naloga. A jim pri tem pomagamo. Kar številna slovenska ekipa svetovalcev je že v Kijevu. Prek energetske skupnosti malce izvažam tudi Slovence v Ukrajino. (Smeh).
Spor z »neliberalnim« vzhodom dokazuje, da je že znotraj EU težko govoriti o enakem dojemanju skupnih pravnih okvirjev. A ni za vašo panevropsko skupnost še toliko težje o univerzalnosti »acquisa« prepričati nekoga, ki sploh ni del Unije?
Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel, da ima vsaka kultura tri elemente, najpomembnejše pa je, kateri je prevladujoč. V Zahodni Evropi, kjer »acquis« nastaja, je prevladujoča kultura sodelovanja. V južni Evropi in mediteranskem bazenu proti Iranu je prevladujoča kultura neskončnega pogajanja, v vzhodni Evropi, kjer je najbolj izrazit primer Rusija, malo manj izrazit pa Ukrajina, pa vlada kultura moči. Pravni okvir, ki nastaja v kulturi sodelovanja, seveda drugače deluje v kulturah z drugimi prevladujočimi elementi. Temu se moramo kot Energetska skupnosti prilagoditi. Implementacija »acquisa« na Balkanu je popolnoma drugačna kot v Ukrajini.
Kako je to konkretno videti?
V Ukrajini je zelo resna stvar, če začnemo prekrškovni postopek. Takoj nas poskušajo na formalni način pretentati, ker jemljejo postopek zelo resno. V kaki Bosni ali Hercegovini pa se nihče niti ne vznemiri, če začnemo postopek. Takrat bi se šele začeli pogovarjati. Lahko da je na koncu rezultat v obeh primerih enako skromen, ampak odnos do postopka je povsem drugačen. Nekatere stvari je res lažje narediti v kulturah moči, ker hierarhija dejansko deluje, in če se vrh strinja, potem se stvari tudi lahko zgodijo. Res pa je, da ta vrh v Ukrajini ni zbran zgolj okoli ene osebe kot v Rusiji, ampak je razporejen med skupino oligarhov. Kar je vsaj en, pa čeprav žalosten element večje demokratičnosti Ukrajine. Še en lep primer razlik med prevladujočimi elementi v različnih kulturah je odnos Slovenije in Hrvaške do arbitražne razsodbe o poteku meje, kjer Slovenija sodi bolj v del kulture sodelovanja, Hrvaška pa v del kulture večnega pogajanja.
Janez Kopač med okroglo mizo na Energetskem forumu v Kongresnem centru Brdo. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Ko sva že pri Ukrajini ... Kako resne so bile nedavne novice o tem, da so v Kijevu že tako siti zapletov z Rusijo, da bodo EU brezplačno prepustili svoje plinovode, ki vozijo ruski plin na staro celino?
Absolutno neresne. Ukrajinski tranzitni plinovodi so zlata jama. Nekaj, kar je skoraj popolnoma amortizirano, na leto pridela najmanj dve milijardi evrov prihodkov, zato okoli te velike pogače potekajo številni zakulisni boji. Niti slučajno nihče v Ukrajini ne želi tega prepustiti komurkoli, sploh pa ne brezplačno.
Zakaj so potrebni vsi ti energetski spori z Rusijo? Je tudi za vašo skupnost, ki je začela podobno kot Nato obkrožati to državo, Rusija neke vrste »sovražnik«?
Ti spori so žalostni, ker Evropa ne more biti celovita brez Rusije. A z Rusi in njihovim prevladujočim elementom moči v kulturi je problem, ker težko sodelujejo na enakopravni osnovi. Brez težav se pogovarjajo z velikimi, z Nemčijo ali Francijo, ZDA ali Kitajsko, EU pa vseeno temelji na vključenosti vseh, kjer tudi majhni pridejo do izraza.
Tako Unija deluje navznotraj. A ko pride do mednarodnega sodelovanja, imajo manjše oziroma manj enakovredne članice enak »ruski« problem tudi z ZDA ali Kitajsko ... Ali ni to težava EU kot take, ne pa Rusije?
EU je navznotraj najbolj učinkovita oblika regionalnega sodelovanja na svetu, navzven pa dejansko ni pretirano učinkovita. Lepa izjema je sicer nedavni uspeh pariške konference o podnebnih spremembah. A če se vrnem k Rusiji. Za Ruse so številna vrata odprta. Visoki ruski diplomat na Dunaju me pogosto obišče in me povpraša o tem in onem, kar se dogaja znotraj energetske skupnosti. Ko sem mu že nekajkrat povedal, da delujemo zelo transparentno, in mu ponudil, naj zaprosijo za opazovalski status, pa bodo del samega procesa, se mi je vedno zgolj nasmehnil. S tem hočem pokazati, da si Rusija sploh ne more predstavljati, da bi funkcionirala skupaj z vsemi ostalimi, da ji njena prevladujoča kultura moči ne dopušča, da bi postala »ljudska«, da bi šla »med narod«. Vedno znova se umaknejo v svoj grad.
Ko sva se pred dobrimi tremi leti zadnjič pogovarjala za Sobotno prilogo, ste pravilno napovedali bridki konec takrat še živemu projektu Južni tok, ki naj bi ruski plin pripeljal v južno Evropo mimo Ukrajine. Ali nam lahko daste podobno napoved tudi za drugi del Severnega toka?
Tu si ne upam tako odločno napovedati, da ga ne bo, ima pa Severni tok II resne težave. Evropska komisija se je po več letih razprav odločila za nekaj, kar bi morala storiti že na samem začetku. Evropski svet je zaprosila za mandat za pogovore z Rusijo. Ker je bila pravna služba Evropskega sveta mnenja, da pravne osnove ni, je bil odgovor tipično evropski v pozitivnem smislu besede: urediti to praznino s spremembo plinske direktive. Ta je zdaj v proceduri, po njej pa bodo plinovodi, ki pridejo od nekod v EU, morali upoštevati enaka merila, kot veljajo znotraj Unije. Če bo ta sprememba sprejeta, bo to zahtevalo novo presojo o tej naložbi, vse skupaj pa se bo po mojem mnenju s pogajanji končalo pozitivno za Rusijo, a mnogo kasneje, kot si oni to obetajo. Čas pa je pri tej investiciji zelo pomemben.
Pa saj pravila ne morejo veljati za nazaj.
Ne morem si predstavljati, da bi si Nemčija privoščila izvedbo projekta v obdobju, ko o tem še razpravljajo na evropskem svetu.
Lahko pa zablokira sprejetje teh sprememb? Saj je dovolj močna.
Nemčija kljub vsemu izhaja iz območja prevladujoče kulture sodelovanja.
Kot laiku mi vseeno razložite, kaj je bilo zares narobe z vsemi temi »tokovi« razen tega, da so bili ruski?
Vsi ti plinovodi so zamišljeni kot sredstvo, s katerim se obide Ukrajina. Imajo ekonomske elemente, a so prvenstveno politični projekti, zato tudi naletijo na politično podporo in odpor. Če bi bili to strogo komercialni projekti, bi jih vsi podprli. Dogajanja okoli Južnega toka so bila lepa ponazoritev te kulture moči v Rusiji. S Slovenijo in Avstrijo je sklenila meddržavna dogovora, ki sta bila v skladu z evropskimi pravili, z Madžarsko, Bolgarijo in Srbijo pa zaradi medlih pogajalcev iz teh držav drugačne in bi jih zato morala popraviti. Ampak to je bilo zanje nepredstavljivo in prav to rusko kljubovanje je pravzaprav uničilo ta projekt. Če bi sledili evropskim pravilom, bi ga evropska komisija gotovo z veseljem podprla. Po mojem so tudi Rusi iz tega potegnili nauk, in če bodo za Severni tok II sprejeta dodatna pravila, o katerih se zdaj razpravlja, bodo Rusi privolili vanje, ker bi na vsak način radi obšli Ukrajino. Pred mesecem dni so zaradi našega prekrškovnega postopka proti Srbiji spremenili en člen meddržavnega sporazuma z njimi o dobavi plina. Z malo cinizma lahko rečem, da je celo spoštovanje pravil mogoče, če le obstaja politična volja.
Ali ni tudi v interesu EU, da bi to naredili? Saj pred leti, ko sta se Rusija in Ukrajina zapletli v »plinsko vojno«, niso bili Rusi tisti, ki so zaprli pipice ruskemu plinu za Evropo, ampak je ta postala talec ukrajinskih ukrepov.
Stvari niso tako preproste. Plin, ki bi bil dostavljen prek Severnega toka II, bi bil po vsej verjetnosti za nekatere evropske države, tudi za Slovenijo, dražji kot doslej. Če pa bi tranzit prek Ukrajine povsem presahnil, vsaj Italija sploh ne bi bila dovolj preskrbljena s plinom. To bi bile težave znotraj EU, dodaten problem pa bi bil še v evropskem odnosu do Ukrajine. Evropa je Ukrajino nekako opogumila, da se ji približa in se oddalji od Rusije, zdaj pa je ne more pustiti na cedilu. Navsezadnje je to država s 45 milijoni ljudi, ki mora delovati, sicer bo imela Unija druge, neenergetske težave z njo.
Torej tudi pri nasprotovanju novim plinovodom za ruski plin ne gre za ekonomske, ampak zlasti za geopolitične interese? Ali ne bi bilo za »kralja potrošnika« bolje in ceneje, če bi ruski plin k njemu pritekal po čim več možnih poteh?
Teh cevi ne more biti zelo veliko. Malo konkurence ne škodi, prav veliko pa je tudi ne more biti, ker mora nekdo plačati vzdrževanje vseh teh plinovodov. In na koncu je to spet potrošnik. Sicer je pa energetika vedno bila prežeta z geopolitičnimi vplivi, zlasti zato, ker energijo potrebujemo vsi in vsak dan, številni energetski viri pa prihajajo od nekod drugod. Ampak prihodnost je svetla. Evropa se je odločila, da bo do leta 2050 postala skorajda brezogljična družba, obnovljivi viri energije pa so lokalni. Z njihovim razvojem bo geopolitični aspekt energetike presahnil.
Ker se bomo ozdravili od odvisnosti in leta 2050 ne bomo več potrebovali ruskega plina?
Mogoče še ne leta 2050, na malo daljši dolgi rok pa vsekakor. Mnogi se sploh ne zavedajo, kakšna tehnološka revolucija se zdaj dogaja v energetiki. Danes je tržna cena elektrike okoli 40 evrov za megavatno uro, v dveh, treh letih bo elektrika iz novih vetrnih elektrarn na dobro prevetrenih lokacijah v investicijsko varnih državah že cenejša. Podobne cene se kmalu obetajo elektriki iz sončnih elektrarn, pa tudi iz elektrarn na biomaso. Vse elektrarne na premog bodo šle v pokoj in novih ne bo več, podobna usoda pa čaka tudi jedrske elektrarne. Vse to se dogaja neverjetno hitro. Še pred dvema, tremi leti je bilo kaj takšnega nepredstavljivo. V Kaliforniji se že cele soseske odklapljajo od javnih distribucijskih sistemov, ker so s svojo cenejšo elektriko postale samozadostne. Čez deset let se bo to dogajalo tudi po Evropi.
Zdi se, da Slovenija na tem področju malce zaostaja. Ne le po lastni krivdi. Ste v vseh teh letih bivanja na Dunaju ugotovili, kakšne so razlike med slovenskimi in tukajšnjimi ptiči, ki jih čedalje večje število avstrijskih vetrnic še ni pokončalo?
Razlika ni v ptičih, ampak v ljudeh.
Je avstrijski primer torej dokaz, da vetrnice niso nevarne za ptiče?
Ne le avstrijski, primeri po vsej Evropi to dokazujejo. Pri postavitvi je seveda treba pametno presoditi, kako ptičjemu svetu ne škodovati oziroma škodovati čim manj, na koncu pa je treba nekaj tudi narediti, ne pa se le večno pogovarjati in vsemu zgolj nasprotovati.
A Slovenija sploh ima energetsko politiko ali vizijo?
Pred 14 leti, ko sem bil še minister, smo sprejeli nacionalni energetski program, ampak to je bila tudi zadnja slovenska strategija. Potem pa so energetsko politiko v celoti prevzeli direktorji različnih elektrarn in mafija, povezana s projektom bloka 6 v Šoštanju, šibko ministrstvo pa temu zgolj sledi. Ker vsak direktor vleče v svojo smer, se seveda ne morejo dogovoriti o skoraj ničemer. Največja tragedija je bila gradnja predragega in prevelikega bloka 6 v Šoštanju, ki zdaj proizvaja desetine milijonov evrov izgube in porabi ves dobiček od hidroelektrarn, ki bi moral iti v nove naložbe v obnovljive vire. Slovenska energetika je s tem projektom izgubila 20 let razvoja, nekaj posameznikov pa je obogatelo. Upam, da bodo nekoč obsojeni.
Bo prihodnost lepša?
Poceni elektrika iz obnovljivih virov od vsepovsod pljuska tudi na slovenski trg. Povzročila bo, da bo termolektrarna Šoštanj prej ali slej bankrotirala, drugega bloka JEK, o katerem nekateri sanjajo, pa ne bo, ker bi bil predrag. Sedanja jedrska elektrarna v Krškem bo še dolgo delovala, ker je poceni. Dražje jo bo zapreti, a odločitev o tem, kaj početi s temi radioaktivnimi rečmi, bo sedanja garnitura politikov prepustila naslednikom. Slovenci so v evropskem merilu zelo dobri pri zmanjševanju porabe energije zaradi ukrepov energetske učinkovitosti in na tem polju pričakujem še veliko uspehov. Svojih obnovljivih virov bomo imeli zaradi Šoštanja vsekakor bistveno manj, kot bi jih lahko bilo, a pozitivna evropska usmeritev v brezogljično družbo je neustavljiva. V večni tekmi velikih svetovnih igralcev za prevlado bo zmagal tisti, ki bo prvi v celoti uporabljal le obnovljive vire energije. EU noče izpasti iz igre.
