Tiskane izdaje
Preteklost je polna primerov držav, ki iz takšnih in drugačnih razlogov niso več zmogle zdržati pritiska finančnih dolgov in svojih obveznosti do kreditodajalcev nikoli niso poravnale. Nezmožnost poplačila dolgov je z vidika evropske in svetovne zgodovine torej povsem običajen pojav. A z največkrat dolgoročnimi in nepredvidljivimi posledicami.
Tudi če se Grčiji uspe izogniti izstopu iz območja evra, breme njenega napihnjenega dolga še dolgo ne bo odpravljeno. Po vsej verjetnosti bodo v bližnji prihodnosti sledila nova pogajanja, z novim zaostrovanjem kreditnih pogojev, še večjimi grožnjami in še bolj negotovimi posledicami - tako za Grčijo kot ostale članice EU.
Položaj je resnično zaskrbljujoč. A tudi neobičajen. Grčija je namreč prva članica EU, ki se sooča z izstopom iz območja skupne valute. Hkrati je prva »razvita« država v zgodovini, ki Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) ni uspela v predvidenem roku poravnati svojih dolžniških obveznosti. Čas in prostor, v katerem obstaja, ji nista naklonjena. Bankrot članice EU je kot finančni pojav zaradi strožje regulacije v zadnjih desetletjih v očeh mnogih postal tako rekoč nepredstavljiv, kot potencialna nevarnost ni bil upoštevan niti v procesih evropske integracije ter vzpostavljanja monetarne unije.
O neuspehih se preprosto ni razmišljalo, na krize pa so snovalci EU gledali kot na priložnosti, ki bodo različne dele celine še bolj zbližale med seboj. Glede na bogato evropsko tradicijo bankrotov in prestrukturiranj dolga, njihova pričakovanja z današnjega vidika zgledajo močno pretirana, če ne utopična.
Grčija le ena od mnogih
Kot sta že pred štirimi leti v odmevni raziskavi zapisala priznana ameriška ekonomista Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff, so bankroti predstavljali nekakšno stalnico evropskega finančnega prostora vse od osemnajstega stoletja dalje. Grčija se je od leta 1829, ko je postala neodvisna, v težavah znašla petkrat; po besedah ekonomistov je več kot polovico svojega obstoja preživela v stanju plačilne nesposobnosti. Še huje je bilo na Madžarskem, ki se je od začetka devetnajstega stoletja v stanju »defaulta« znašla sedemkrat.
Nič manj težav niso imele velike države. Daleč največje število dolžniških kriz je prestala Španija, ki je v osemnajstem in devetnajstem stoletju plačilno nesposobnost razglasila kar trinajstkrat, medtem ko so se v Nemčiji in Franciji oblasti k skrajnemu ukrepu zatekle osemkrat. Velika Britanija, na drugi strani, svoje dolgove redno plačuje že vse od leta 1066. Druga svetovna vojna je po pisanju Wall Street Journala prinesla obdobje povečane finančne regulacije v Zahodni Evropi, kar je tudi bistveno zmanjšalo možnosti pojava težav. Na drugi strani želesne zavese so se te medtem še vedno nadaljevale. Med vzhodnimi članicami EU sta v zadnjih sedemdesetih letih plačilno nesposobnost razglasili le Poljska in Romunija.
Širitev EU je prinesla tudi nova prepričanja o vzdržnosti dolga posameznih držav članic, še posebno tistih, ki so se znašle v težavah. Namesto priznanja, da so dolgovi držav, kakršna je Grčija, nevdržni, so se voditelji Unije, skupaj s predstavniki IMF in Evropske centralne banke, odločili, da težave poskušajo rešiti s povečanjem obstoječega dolga. Upali so, da bo Grčija iz krize izšla zgolj na podlagi gospodarske rasti in reform. Reinhartova in Rogoff po pisanju Business Insiderja vztrajata, da je tovrstno prepričanje v popolnem nasprotju z ukrepi, ki so se v preteklosti izkazali kot učinkoviti pri reševanju dolžniških kriz. Med temi izpostavljata prestrukturiranje dolga, povečanje inflacije in kapitalske omejitve.
Izogibanje »slabi« zgodovini
Skupina uglednih ekonomistov in nekdanjih državnikov, kot so Joseph Stiglitz, Thomas Piketty in Massimo D'Alema, je v odprtem pismu, objavljenem v Financial Timesu, v torek pozvala Evropsko unijo, naj Grčiji v podpis ponudi nov, sprejemljiv dogovor, ki bi državo potegnil iz trenutne stiske in odprl pot nadaljevanju pogajanj o postopnem zmanjševanju njenega dolga. Le nekaj ur pred iztekom roka, do katerega bi Grčija morala Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) plačati 1,6 milijarde evrov obresti, so podpisniki voditelje EU posvarili, naj se izognejo ustvarjanju »slabe zgodovine«.
V mislih so najverjetneje imeli predvsem izkušnjo, ki jo je Evropa doživela v prvi polovici 20. stoletja. Grški bankrot in potencialen izstop države iz območja evra (in morda tudi iz EU) po vseh merilih sodeč ogrožata stabilnost na evropskem kontinentu v času že tako povečanih geopolitičnih trenj.
