Si Bruselj in London sploh želita dogovora?

Britanska vlada želi pokazati, da je prebrala zakulisno igro evropske komisije pred začetkom pogajanj o brexitu. Iz odzivov premierke Therese May in njenih ministrov je jasno, da jo bo poskušala obrniti sebi v prid.

»Med kampanjo za voditelja konservativne stranke me je eden od kolegov opisal kot 'izredno naporno žensko'«, je ministrska predsednica dejala nekaj dni potem, ko je v medije prišla zgodba o njeni »katastrofalni« večerji s predsednikom evropske komisije, med katero je Juncker menda ugotovil, da s svojo gostiteljico ne živita v isti galaksiji. »Takrat sem dejala, da bo Jean-Claude Juncker naslednji, ki se bo lahko prepričal, kako izredno naporna ženska sem,« je povedala Theresa May, ki se je očitno odločila, da je ofenziva najboljša obramba pred napadi nasprotnikov.

Premierka na začetku šest tednov dolge predvolilne kampanje ne varčuje več toliko z udarci kot v prvih desetih mesecih vodenja države. Politični analitiki pričakujejo, da ji bodo britanski volivci junija podelili močan mandat za pogajanja o izstopu Združenega kraljestva iz EU. Čeprav je vsak njen odgovor posebej prikrojen aktualnim volilnim občutljivostim, je pri vprašanju brexita previdnost zamenjala z neposrednostjo. V zadnjih dneh jo je k temu še dodatno spodbudila epizoda z Junckerjem, ki so jo viri v Westminstru označili za napako EU, na katero britanski volivci ne bodo zlahka pozabili. Če ne drugače, jih bodo nanjo ob vsaki priložnosti spomnili premierka in člani njene ekipe.

Poskus evropske komisije, da z objavo podrobnosti zaupnih pogovorov nasprotno stran prisili k zmanjšanju visokih pričakovanj, utegne na koncu postati največje darilo britanskim evroskeptikom in tistim, ki menijo, da bi bilo najbolje, če država iz EU izstopi brez kakršnega koli dogovora. Poleg tega utegne še dodatno utrditi britanska stališča in poenotiti javno mnenje okoli ključnih odprtih vprašanj.

Prikrite agende

Morda pa je ravno to skrita ambicija evropskih pogajalcev, ki tako kot britanski poudarjajo, da bodo naredili vse, da pogajanja uspejo. Theresa May tako še naprej zagotavlja, da bi iz brexita rada naredila uspeh, a hkrati vztraja pri stališču, da je izstop brez dogovora o prihodnjem odnosu z EU boljša opcija kot pa slab dogovor. V Junckerjevem prepričanju, da »brexit ne more biti uspešen«, je očiten pesimizem, toda nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi tega napajalo dolgoročno taktiziranje. Smiselno se je vprašati, čemu bi Bruselj v tako imenovani izstopni račun vključil še dodatne obveznosti, zaradi česar bi se ta s prvotnih 60 povečal na potencialnih 100 milijard evrov. Na neki točki se predstavniki komisije morajo zavedeti, da tako velike zahteve ne vodijo v zbliževanje stališč, ampak v upor nasprotne strani. Če je to dejansko njihov končni cilj, svoje delo opravljajo z odliko.

Vprašanje je, ali je evropska stran, ob vseh ostalih problemih, s katerimi se sooča, sposobna tako dolgoročnega taktiziranja. Britanska za zdaj ne zadržuje svojega diha in, enega za drugim, kategorično zavrača njene pogoje. Glavni pogajalec za brexit David Davis je še pred včerajšnjim nastopom svojega bruseljskega kolega Michela Barniera poudaril, da Združeno kraljestvo ne namerava plačati izstopnega računa v višini 100 milijard evrov, javnost pa pozval, naj zadnje komentarje evropskih partnerjev jemlje z nekaj zadržka. »Videli smo mešanico govoric in spina, s katerima se poskuša vplivati na stališča,« je dejal v pogovoru za BBC. »Toda to je zgolj uvod v pogajanja.« Davis je poudaril, da britanska vlada ne pozna natančnih številk, s katerimi operirajo v Bruslju, a hkrati vztrajal, da bo država ob izstopu iz EU plačala le toliko denarja kot določa zakon.