Tiskane izdaje
Trideset let po koncu ene najpomembnejših političnih bitk povojnega obdobja v Britaniji otoški sindikati poskušajo oživiti razredni boj in s tem svojo družbeno moč. Pri tem so jim napoti ne samo načrti nove konservativne vlade, temveč tudi dejstvo, da prioritete njihovih organizacij že dolgo časa ne odražajo prioritet delavcev, ki bi jih morali zastopati.
Težnje po obujanju organiziranega boja za pravice delavcev so za otoško sindikalno gibanje resen izziv. Pomanjkanje transparentnosti, politične povezave in postavljanje v ospredje pravic zaposlenih v javnem sektorju spodbujajo očitke, da mnogi sindikati živijo v preteklosti, odmaknjeni od realnega sveta.
Britanska konservativna vlada je ta teden predstavila podrobnosti največje reforme zakona o sindikalnih dejavnostih v zadnji generaciji. Sporni predlog sprememb, ki prinaša strožja pravila na področju delovanja in financiranja delavskih gibanj, zbuja primerjave s sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Margaret Thatcher po desetletjih neuspelih poskusov tako levih kot desnih vlad uspelo zlomiti moč sindikatov in tako za vedno spremeniti tok britanske povojne politične zgodovine. Vlada Davida Camerona je v sredo predstavila predlog novih pravil, po katerih bodo morali sindikati pri organiziranju stavk dobiti podporo vsaj 40 odstotkov svojih članov, sicer bo stavka nezakonita.
Sprememba bo veljala za sindikate, ki delujejo na področjih šolstva, zdravstva in javnega prevoza. Za vse ostale bo veljalo pravilo o zagotavljanju najmanj 50-odstotne udeležbe pri glasovanju.
Popravljanje preteklih napak
Na Downing Streetu 10 bodo hkrati poskušali omejiti dotok sindikalnega denarja v politiko – konkretno v laburistično stranko, ki so jih ravno donacije delavskih organizacij eden glavnih virov financiranja. Člani sindikatov bodo po novem lahko sami odločali, ali del svoje članarine namenijo za donacije političnim gibanjem. To je namreč do zdaj potekalo avtomatično, brez posvetovanja vodstva s člani.
Opozicija je predlagane spremembe opisala kot ideološki napad na sindikate, ki »ozke interese torijcev postavlja pred interese države«. Radikalnejši predstavniki laburistične stranke, denimo Jeremy Corbyn, ki se želi s podporo sindikata v prihodnjih mesecih zavihteti na položaj vodje opozicije, so opozorili, da bodo »drakonski« načrti vlade otežili tako zviševanje plač delavcem kot izboljševanje pogojev njihove zaposlitve.
Predstavniki vlade so očitke seveda kategorično zavrnili in vztrajali pri trditvi, da z reformo poskušajo poiskati razumno razmerje med interesi sindikatov in interesi ljudi, ki so odvisni od dobro delujočih javnih servisov. V mislih so imeli stavko strojevodij na vlakih londonske podzemne železnice, ki je v mestu prejšnji teden pripeljala do občutnih zamud in prometnih zamaškov. Cameron je v sredo med odgovarjanjem na vprašanja poslancev zavrnil tudi očitke o igranju umazane igre, ko gre za spreminjanje pravil o avtomatičnem financiranju političnih gibanj. Vztrajal je, da ima vsaka oseba s svojim denarjem pravico početi, kar želi.
Kot iz Orwellovega romana
Novo zakonodajo so, pričakovano, najbolj napadli v sindikalnih centralah. V sindikatu Unite, ki po številu članov velja za največjo organizirano delavsko gibanje v Združenem kraljestvu, so iz svoje ustanovne listine v znak protesta in kot opozorilo izbrisali določilo, ki od članov zahteva, da stavkajo le v skladu z veljavno zakonodajo. »Če želijo torijci potisniti sindikalizem na področje nezakonitega, pa naj bo tako,« je med srečanjem članov posvaril njihov predsednik Len McCluskey. »Pripravljeni smo na spopad in prepričan sem, da bomo našli zaveznike med vsemi, ki jim je do svobode in demokracije.« Nič bolj naklonjeni spremembam niso v drugih sindikatih gibanjih, kjer so vladne načrte primerjali z »Nemčijo v tridesetih letih« in vsebino Orwellovih romanov.
Toda vse kaže, da javnosti niso prepričali. Nasprotno, njihova reakcija po mnenju otoških komentatorjev pove veliko o težavah, s katerimi se že desetletja sooča britanski sindikalizem. Kot je v odzivu na McCluskeyjeve besede zapisalo uredništvo londonskega Timesa, je ravno poziv k nepokorščini tisto, kar je v nasprotju z načeli demokracije in vladavine prava, državo pa vrača v čase militantnega sindikalizma. Nekdanji sindikalist in član laburistične stranke Leo McKinstry je prepričan, da pri tem ne gre za nič drugega kot izsiljevanje, ki se mora končati. »Sindikati, nekoč avtentičen glas delavskega razreda, so postali interesne skupine majhnega dela britanske delovne sile.« Dominic Sandbrook, znani zgodovinar in kolumnist Daily Maila, je prav tako posvaril pred popuščanjem sindikatom in njihovim voditeljem, ki mislijo, da so nad zakoni, po katerih se moramo ravnati vsi. »Britanija je v sedemdesetih in osemdesetih dobila bolečo lekcijo«, je še dodal. »Obračanje urnih kazalcev nazaj v tisti čas bi bila popolna norost.«
