Tiskane izdaje
Debate o temah, ki so v resnici škofom in kardinalom tuje, saj jih ne živijo, vsaj javno ne, so izzvenele tako, da je tako imenovani liberalni del dobil bitko za sprejem ponovno poročenih ločencev in si obeta prihodnje dovoljenje za obhajilo. Trdo konservativni del pa se čuti zmagovalca v boju proti sodobnemu obravnavanju homoseksualcev in istospolnih zvez.
Sklepni dokument obsega 94 točk, o celotnem dokumentu je bilo mnenje skoraj soglasno - pozitivno. Sinodalni očetje, kakor pravijo delegatom katoliškega občestva, ki so sodelovali na srečanju, so s precejšnjo večino sprejeli skoraj vse, kar so jim predlagali v komisijah, sporekli so se pri vprašanjih, ki vatikanske vrhove tudi sicer delijo na dva med seboj nepomirljiva svetova.
Prav pri spornih vprašanjih je jasno, da ima Frančišek med svojim škofovskimi sodelavci najmanj tretjino odločnih nasprotnikov. Ko so glasovali o členih, ki zadevajo obhajilo za ponovno poročene ločence oziroma njihovo vključevanje v skupnost, je bilo navzočih 265 članov sinode (od skupaj 270). Samo 178 škofov od 177 zahtevanih za večino jih je glasovalo za papeške zamisli, 80 jih je bilo proti v enem izmed členov, v drugih dveh je bila večina za komaj nekaj glasov večja.
O usmiljenju
Papež Frančišek je ob koncu zasedanj bolj kot o najspornejših temah spregovoril o usmiljenju, ki naj bi uravnavalo komaj končano zasedanje in tudi vsa prihodnja, predvsem pa bo tudi vodilo izrednega svetega leta, ki se bo po papeževi volji kmalu začelo in bo dalo pečat prihodnjemu koledarskemu letu. V Rimu pričakujejo milijone romarjev, papež, ki mu vplivni del kurije očita levičarstvo, bo v neposrednem stiku z verniki resničeval, kar se zdi težko ali skoraj nemogoče v debatah s kardinali in škofi.
Med nedeljskim opoldanskim nagovorom vernikov na Trgu svetega Petra je Frančišek posebej poudaril begunce, ki korakajo v Evropo in tudi vse druge begunce po svetu. Pozval je k pomoči in podpori družinam, ki trpijo. Cerkev ne bo nikoli zapustila družin in tudi beguncev ne bo, je polnemu trgu pred baziliko sporočil papež.
Škofovska sinoda o družini, ki jo je papež Frančišek sprožil lani, potem pa so imeli v Vatikanu najprej predhodno, neformalno zasedanje s podobnimi glasovanji kot tokrat, nikakor ni obsegala samo spornih vprašanj, prav tako ne samo vprašanj o spolnosti in družini. Beseda je bila tudi o revščini, beguncih, preganjanih zaradi vere, pastoralni službi za ljudi z drugačnimi potrebami, o starostnikih, tudi o zakonskih skupnostih med ljudmi različnih veroizpovedi.
O veliki večini tem, tistih, ki ne sprožajo polemik v vsakdanjem cerkvenem življenju in v tradicionalnih vojnah med konservativci in liberalci med prelati, so se udeleženci strinjali. Samo ob najbolj občutljivih so prišla do izraza vse bolj očitna nestrinjanja s papežem. Opozicijska mnenja so se izražala tudi v tisočih intervjujih, ki so jih udeleženci vneto ponujali vsak svojim medijem.
Hinavski izid
Prvi komentarji izza obzidja in iz vrst vatikanistov, ki so vrhovom Katoliške cerkve najbližji, so različni. Uradni del kurijske druščine hvali preudarnost sinodalnih očetov, dolgoročnost razprav in sklepov, usmerjenost v milost, poudarjajo podporo svetemu očetu. Komentatorji, ki zajemajo informacije iz istih krogov, ponavadi celo od istih ljudi, ki uradno hvalijo enotnost, pa na trenutke in ob občutljivih vprašanjih ne skoparijo z ostrimi kritikami.
Obe sinodi, lansko neformalno in letošnjo formalno, zavezujočo, »kritiki s strani«, ki v resnici spadajo v osrčje institucije, ocenjujejo za nekakšno »žajfasto opereto«.
Na eni strani je kazala elemente dramatičnih zapletov, skoraj vojne med liberalci in konservativci z dodatki umazanih obtožb na račun papeževega zdravja in njegove domnevne možganske bolezni. Po drugi pa se je končala z dvoličnimi izidi o ključnih vprašanjih, ki so od nekdaj delila vrhove institucije. Vsakomur nekaj je hinavski izid, trdijo kritiki.
Kakor se vrhovi Cerkve še danes prepirajo o drugem vatikanskem koncilu, ki je pred pol stoletja veljal za revolucionarnega, potem pa so ga za dolgo odrinili v ozadje, niti danes ni jasno, kaj je prinesla tako imenovana sinoda o družini, ugotavljajo najbolj odmevni vatikanisti.
Najostrejši kritiki izza obzidja omenjajo, da sta bili obe sinodi, lanska in letošnja, izjemno slabo pripravljeni, tudi pomanjkljivo organizirani, njun namen pa naj bi bilo vnašanje zmede in nestrinjanja. Eden izmed kardinalov, ki ne spada ravno med Bergogliove navijače, se je polemično vprašal, ali ni vnašanje zmede in »norosti« celo metoda dela.
Druge med kritiki moti, da se je svet med glasovanji razdelil ne samo po pripadnosti liberalizmu in konservativizmu v rimski centrali, ampak tudi zemljepisno. Za najbolj nazadnjaške rešitve so se dosledno opredeljevali prelati iz Afrike in drugih najbolj zaostalih območij tako imenovanega tretjega sveta, za najbolj liberalne pa so se izkazali škofi iz Avstrije, Nemčije in Švice, ki so bile in so še zibelke protestantizma.
