Sirci dobijo azil v Uniji, večini z Balkana ga zavrnejo

Valletta, Ljubljana – Lani je bilo v Evropi več kot 660.000 prosilcev za azil. Ker položaj v kriznih regijah v soseščini EU ostaja dramatičen, se val beguncev, ki prihaja na staro celino, ne bo ustavil. Slovenijo pa so za zdaj glavni migracijski tokovi zaobšli.

Azilni sistem, s katerim se Unija spopada z veliko humanitarno krizo, je kot krpanka iz različnih ureditev 28 članic, ki so pogosto videti, kot da niso združljive druga z drugo. Evropski štab, ki se ukvarja z azilnimi vprašanji, ima sedež v Valletti, glavnem mestu Malte, ki je ena od najbolj izpostavljenih držav. V Evropskem azilnem podpornem uradu (EASO) okoli osemdeset zaposlenih vsak dan analizira dogajanje na begunskem področju, pomaga članicam pri upravljanju tokov in usposablja njihove kadre.

Pri komentiranju politično kočljivega predloga evropske komisije za uvedbo begunskih kvot so redkobesedni. »Upam, da bo uspel. Z njim bi šli v novo fazo skupnega delovanja. Navsezadnje imamo skupno zunanjo mejo,« je skupini evropskih časnikarjev povedal direktor EASO Nizozemec Robert K. Visser. Teorija, da Unija ne more imeti skupnega azilnega sistema, ker prebežniki ne vidijo Evrope kot celote, temveč le posamezne države, v katere želijo priti, po njegovem ni popolna. Za Eritrejce in Ukrajince, denimo, je cilj samo – Unija.

Evropska azilna krpanka

Največji del prosilcev sprejme le nekaj članic (Nemčija, Švedska, Italija, Francija, Madžarska, Avstrija). Veliko vlogo igra diaspora. Zaradi nje gredo Balkanci najraje v Nemčijo, Malijci v Italijo, prebivalci Konga v Francijo. To, da nemški organi prosilcem z Zahodnega Balkana v kar 99,5 odstotka primerov zavrnejo prošnje, prosilcev ne odvrne od poti. Samo med večmesečnim čakanjem na končanje postopka namreč dobivajo pomoč, ki je enaka povprečni plači v njihovih domovinah.

Stopnja priznavanja azila ali katere od drugih oblik zaščite je odvisna od politike držav in strukture prosilcev. Madžarska ima okoli dve tretjini prosilcev z Balkana in skoraj vse zavrne. Sircem po vsej Uniji praviloma priznajo zatočišče. Slovenija je lani priznala status 42 odstotkom prosilcev, med njimi je bilo največ Somalijcev, Ukrajincev in Sircev. Ker je ena od podlag za priznanje pravice presoja položaja v državi izvora in ogroženosti prosilca, si v EASO želijo, da bi imeli v EU vsaj enako metodologijo za odločanje, katera država je varna in primerna za vrnitev begunca.

Ne le sredozemski problem

Prizadevajo si, da bi bili sistemi v EU vsaj toliko usklajeni, da bi begunci lahko v njih pričakovali podoben odgovor na prošnjo. »Če isti begunec zaprosi za azil v Grčiji in na Švedskem, bi na koncu praviloma dobili različen rezultat,« je razlike opisal svetovalec pri EASO Mark Camilleri. Razmere, v katerih živijo prosilci za azil, so različne. Četudi načeloma ne bi smeli biti v centrih za pridržanje, ker so zakonito prosili za zaščito, se več držav odloča za takšno prakso. Malta je med njimi – begunci lahko ostanejo zaprti tudi več kot leto dni.

Značilnosti evropskega sistema je, da prosilci želijo oditi v le nekaj držav na severu. V praksi pristanejo v bolj siromašnih članicah, ki so po evropskih pravilih nato odgovorne za njih. Ker jim v Italiji ne uspe izpeljati vseh administrativnih postopkov ali zamižijo na eno oko, se begunci nato sami odpravijo naprej in raje uradno zaprosijo za azil na bogatem evropskem severu. To sproža napetosti med članicami. Tudi če begunci ne izpolnijo prošenj za azil, pogosto ostanejo v Evropi, saj ni lahko najti načina za njihovo vrnitev v domovino.

V EASO opozarjajo, da begunska kriza ni le sredozemski problem, saj množice prihajajo tudi čez dolgo zeleno mejo na vzhodu. Po sredozemski poti je lani prišla v EU le tretjina od 660.000 prosilcev. Po izbruhu ukrajinske krize, od konca leta 2013, se povečuje tudi število prosilcev iz Ukrajine, ki jih prej skoraj ni bilo. Vsak mesec jih registrirajo od 1500 do 2000. Velik skok je bil lani ob širitvi seznamov za mobilizacijo. Praviloma pa prosilci niso klasični begunci, ampak Ukrajinci, ki že bivajo v EU, po izteku dovoljenja za bivanje in delo pa se nočejo vrniti domov.

Slovenija le tranzitna država

Slovenija ostaja »oaza«, saj pri nas ni zaznati povečanega števila prebežnikov, ker so nas migracijski tokovi očitno obšli. A razmere se lahko hitro spremenijo, opozarja generalni direktor policije Marjan Fank. Za dobršen del prosilcev za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu in njihovo gibanje ni omejeno, je mogoče sklepati, da je Slovenija tranzitna država. Več kot polovica ne počaka na zaključek postopka.

Ob obravnavi predlogov, s katerimi bi porazdelili breme držav z največ prebežniki, so se včeraj v parlamentu razvnele tudi razprave o varnostnih posledicah. »Islamska država je ob predstavitvi pilotnega projekta preselitve beguncev povedala, da bodo med njimi tudi njihovi borci, katerih glavna naloga bo vrnitev v Evropo in izvajanje terorističnih napadov v vseh državah članicah,« je poslanec Žan Mahnič (SDS) utemeljil potrebo po parlamentarni razpravi o tem vidiku migracij. Direktor policije Marjan Fank meni, da bi, če bo predlog o relokaciji sprejet, Slovenija morala sodelovati pri »triažnem« postopku, torej izbirati, kdo se lahko preseli sem, da bi s tem zmanjšali dejavnike tveganja za državno varnost.

Po mnenju nevladnih organizacij pa take razprave širijo strah pred priseljenci. »Begunci bežijo iz matične države, kjer divjajo vojne in vlada revščina. Čez Mediteran potujejo v nemogočih razmerah. Ni logično, da bodo teroristične združbe pošiljale svoje ljudi na tak življenjsko ogrožujoč način. Organizirane združbe imajo zagotovo kako drugo možnost potovanja in dostopa do evropskega ozemlja, če bi to hotele. Napovedi Isisa pa so populistična poteza z njihove strani,« meni Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.