Tiskane izdaje
Obisk pri poljskem premieru Mateuszu Morawieckemu in predsedniku Andrzeju Dudi je drugo potovanje nemške kanclerke Angele Merkel po četrti izvolitvi, potem ko je v petek zvečer obiskala najtesnejšo zaveznico Francijo. Odhod v Varšavo dokazuje pomembnost dobrih odnosov tudi z vzhodno sosedo, a tudi nujnost iskanja skupnih točk v smislu vse bolj zaostrenih mednarodnih odnosov. Evropa mora skupaj nastopati v svetu, kar zahteva pripravljenost na sprejemanje kompromisov, je ocenila kanclerka ter poudarila, da se bo sama z vsemi silami zavzela za skupno evropsko agendo. Nemška kanclerka je iz Varšave ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu zaželela uspeh pri izvajanju še enega mandata ter se zavzela za skupno iskanje rešitev za globalne izzive, a je ponovila svoje prepričanje o »resnih znamenjih«, da je Rusija vpletena v dogodke v Veliki Britaniji ter da je dolžna dokazati nedolžnost.
Krščanskodemokratska prvakinja se mora zdaj ukvarjati tudi z obtožbami na račun svojega socialdemokratskega predhodnika Gerharda Schröderja, ki deluje v samem vrhu ruske državne naftne in plinske industrije in za katerega Ukrajina zahteva sankcije. Merklova jih zavrača, zato pa Poljska še naprej zahteva odpoved ruskemu plinovodu Severni tok 2. Odnose med Nemčijo in Poljsko bo morda vsaj malo izboljšala kanclerkina privolitev v podaljšan nadzor meja. Merklova s tem podpira svojega notranjega ministra Horsta Seehoferja, čeprav jo je tako kot številni Poljaki kritiziral med izbruhom zadnje begunske krize. Merklova je Poljakom zagotovila, da se ji zdi pomembna prihodnost celotne Evropske unije, ne le območja z evrom. Poljski premier pa je še vedno sporni pravosodni reformi napovedal rešitev v pogovorih s predstavniki EU.
Odnose med Nemčijo in Poljsko bo morda vsaj malo otoplil kanclerkin pristanek na podaljšan nadzor meja. Foto: Hannibal Hanschke/Reuters
Številnim sporom, ki razdvajajo Nemčijo in Poljsko, se je pridružil še sporni zakon o označevanju koncentracijskih taborišč na Poljskem. Če je bilo prej pričakovati, da vsaj v Nemčiji teh nihče ne bo pripisoval sosednji državi, so v časopisu Mittelbayerische Zeitung pri imenovanju Sobiborja naredili prav to.
Skupaj z nekaterimi znanstveniki, ki so zaradi spornega zakona že odpovedali sodelovanje s poljskimi publikacijami in inštituti, se nemški novinarji najbrž ne bodo tako ogorčeno pritoževali, kot se je na varnostni konferenci v Münchnu izraelski novinar poljskega rodu Ronen Bergman, čigar starše so gestapu izdali poljski sosedje. Tudi ta incident kaže, kako nasprotno namenom njegovih ustvarjalcev lahko deluje zakon, ki predvideva denarne in zaporne kazni za vsakogar, ki bi javno in v nasprotju z dejstvi poljskemu ljudstvu ali poljski državi pripisoval kakršnokoli odgovornost ali soodgovornost za nacistične zločine, storjene na Poljskem v času tretjega rajha. Kritiki celo trdijo, da je zelo povečal zanimanje mednarodne javnosti za sodelovanje nekaterih Poljakov v protijudovskih zločinih, čeprav so bili sami med največjimi žrtvami Hitlerjeve strahovlade.
Napoved vojnih odškodnin
Sredinski politiki, ki so zdaj na oblasti v Berlinu, se močno zavedajo zgodovinske krivde svoje države. Zato pa ponovno približevanje med državama po nastopu sedanje konservativno-nacionalistične vladne stranke ovira še veliko drugih vprašanj. Nemčija je šokirana ob napovedih vojnih reparacij, ki jih v Varšavi nekateri omenjajo v višini več sto milijard evrov. Poljski zunanji minister Jacek Czaputowicz je ob svojem nastopu izjavil, da zanj reparacije »niso tema«, zato pa ostaja resen kamen spotike poljska pravosodna reforma. Ne le v Berlinu, tudi v Parizu verjamejo, da gre za vprašanje verodostojnosti Evropske unije, in zagovarjajo postopek na podlagi 7. člena pogodbe o EU, ki predvideva ukrepanje, kadar članica spodkopava temeljne vrednote. Poljski grozi celo odvzem glasovalnih pravic v Svetu Evrope, morda pa tudi zmanjšanje evropskih razvojnih podpor.
Novi nemški zunanji minister Heiko Maas je že konec prejšnjega tedna govoril o oživitvi weimarskega trikotnika, s katerim Nemčija in Francija že več kot četrt stoletja ponujata Poljski forum za enakopravno razpravo o evropskih vprašanjih, a je sodelovanje po nastopu sedanje poljske vlade zamrlo. »Evrope si ni mogoče predstavljati brez sprave in prijateljstva med Nemci in Poljaki,« je zatrjeval socialdemokratski šef nemške diplomacije. Czaputowicz se je branil, da nova zakonodaja ne krši evropskega prava, in poljski voditelji res prepričujejo, da sta podobno storili tudi ti državi, ena po koncu druge svetovne vojne in druga po padcu berlinskega zidu.
Poljski seznam očitkov
Ob napovedih tesnejšega sodelovanja Nemčije in Francije ter vseh evrskih držav se Poljaki sprašujejo, kaj to pomeni za druge članice Evropske unije, Nemčija in Poljska pa se zelo razlikujeta tudi pri razumevanju zadnje begunske krize. Če je bilo za kanclerko Angelo Merkel odprtje meja za poldrugi milijon in več pribežnikov iz večinsko muslimanske soseščine človekoljubna odločitev, pri kateri pričakuje solidarnost drugih držav EU, nacionalistično-konservativna Poljska pa migrantski naval vidi kot tujsko invazijo, ki jo je treba za vsako ceno preprečiti.
Poljsko moti tudi nemško vztrajanje pri gradnji ruskega plinovoda Severni tok 2 pod Baltskim morjem, za katerega v Berlinu zatrjujejo, da kot izključno gospodarski projekt ne ogroža diverzifikacije energetske preskrbe. V Varšavi menijo, da gre za energetsko varnost vse Evropske unije, saj bo Severni tok 2 le še povečal evropsko odvisnost od ruskega plina. Angela Merkel in Mateusz Morawiecki se o tem nista strinjala že med nedavnim obiskom poljskega premiera v Berlinu, a ima zdaj Poljska z Ukrajino in drugimi državami, ki se čutijo ogrožene, morda močnejše argumente.
Morawiecki je februarja kritiziral tudi nemško in drugo počasnost pri povečanju obrambnih izdatkov skladno s cilji severnoatlantske vojaške zveze Nato, kar obsoja tudi ameriški predsednik Donald Trump. A je za odnose med Poljsko in drugimi državami EU pomembno, da se Poljska ne more več sklicevati na čezatlantsko prijateljstvo kot protiutež svojim skaljenim odnosom na stari celini. Tudi poljske odnose z administracijo Donalda Trumpa je namreč močno ohladil zakon o označevanju koncentracijskih taborišč, zaradi katerega je ameriško zunanje ministrstvo posvaril celo pred oškodovanjem »poljskih strateških interesov in odnosov«.
