Tiskane izdaje
Rimsko zasedanje škofovske sinode se bliža koncu in sklepom. Zadnji teden utegne biti odločilen pri pripravi sklepnih dokumentov, pa se vendar kardinali niti o podpori komisiji za sklepe ne morejo zediniti. Novice, ki letijo na vse strani, so marsikdaj kontradiktorne.
Kot po navadi v zgodovini institucije poskušajo zlasti kurijski uradniki nesporazume pomesti pod preprogo, pa tega ne dovoli papež Frančišek, ki razburja katoliške vrhove, pa hkrati pomirja duhove in išče skupne imenovalce. Njegova bo tako ali drugače na koncu zadnja beseda, pa naj vsi drugi hočejo in rečejo, kar hočejo.
Kardinali in nekateri vplivnejši nadškofi, ki še čakajo kardinalske birete, poskušajo s pomočjo medijskih prijateljev (poiskali so jih v vseh velikih medijih, ki so kakorkoli pomembni za katoliško občestvo) širiti vsak svojo resnico. Uveljaviti poskušajo vsak svoje težnje, vsak zase in vsak po svoje posredno poudarjajo, da v Rimu tokrat vsekakor ne gre zgolj za debate in teološke prepire o vlogi družine. Uporniki so v pismu domnevno trdili, da je izid sinode o družini vnaprej dogovorjen, zmaga liberalcev pa gotovo dejstvo.
Pismo trinajstih kardinalov
Papež Frančišek je sprožil proces, v katerem se vsaj tako ostro kot ob drugem vatikanskem koncilu, iz katerega izhaja sinoda, spopadata večna pola Katoliške cerkve. Na eni strani se je tudi na škofovski sinodi trdno vkopala tako imenovana stara trda konservativna garda, ki že dve tisočletji ne sprejema nobenih novotarij, zdaj pa trmasto podpira centralizirano papeško oblast. Na drugi strani stoji sedanjosti, realnosti tega sveta v 21. stoletju bližji del klera, tisti, ki se zavzema za kolektivno odločanje. Za prevetritev, kakor jo predlaga sedanji papež, ki ga formalno podpirajo prav njegovi nasprotniki.
Temeljna kontradikcija je v tem, menijo vatikanisti, ki od blizu spremljajo dogajanje, da papežu stojijo ob strani tisti prelati, ki na prvi pogled spodkopavajo šefovo vsemogočnost in nezmotljivost, podpirajo pa Bergoglievo zamisel o kolektivnem odločanju, o sinodalnosti v vsakdanjem delovanju rimske centrale in tudi lokalnih cerkvenih skupnosti. Tako imenovani liberalni del, za katerega liberalnost najbrž ni pravi izraz, saj nobena svobodomiselnost ne bi dovolila dveh tisočletij preživetja institucije, je že odkrito spregovoril o nasprotnem taboru. Tudi o napadih na papeža, o pismu trinajstih kardinalov, ki se niso strinjali z načinom dela sinode oziroma načinom obravnavanja temeljnih vprašanj iz naslova sedanjega zasedanja.
Pismo, ki ga je skupaj s seznamom kardinalov, ki so domnevno protestirali zaradi papeževega koncepta sinode in vsebinskih poudarkov, je v svet ponesel Sandro Magister, eden izmed vatikanistov, ki so bili pred Bergoglievo ero posebej vplivni zlasti v italijanski katoliški javnosti, zadnji dve leti pa je z jezuitom Bergogliem njihova zvezda malo ugasnila. Magistrovo pisanje in javno naštevanje podpisnikov pisma so nemudoma napadli in zanikali tudi njegovi zaupniki in običajni prišepetovalci. Nekateri škrlatni knezi so uradno zanikali sodelovanje pri »vstaji kardinalov«.
Različni pogledi o družini
Zgodil se je škandal, ki je javnost še bolj zmedel, saj ni bilo več jasno, kdo v resnici kritizira papeža in koga zastopajo kritiki, kdo je dal Magistru ali pa mu morda podtaknil seznam podpisnikov in vsebino njihovega pisanja. Potem se je pojavil eden izmed ameriških kardinalov, ki je odkrito povedal, da je bilo pismo s kritiko naperjeno naravnost proti papežu. Papež jim ni ravno všeč, je rekel kardinal Wuerl, saj spodbuja Cerkev, naj evangelij tudi živi in ne zgolj oznanja. Nekateri se zaradi takih papeževih teženj počutijo ogrožene, meni ameriški kardinal.
O družini in drugih sinodalnih temah kardinali in škofi še vedno razpravljajo in se o tem tudi z argumenti prepirajo. Škofi iz prve roke o teh stvareh ne vedo veliko oprijemljivega, saj ne živijo družinskega življenja, kakor ga pridigajo, opirajo se zgolj na teorijo, očitajo kritiki dogajanja iz laičnih vrst. Afriški kardinali, ki po večini pripadajo najbolj konservativni struji, so denimo pojasnili, da je njihov pogled na zakon in skupnost moškega in ženske kot edino pravo družino čisto drugačen od evropskih kolegov. V Afriki, so pojasnili, je zakon dogovor dveh družin, ki skleneta posel in združenje družinskega imetja, ne pa odločitev dveh mladih ljudi. Za razliko od Evrope, ki ogroža zakonsko skupnost po stari podobi, jo Afrika zagovarja in se zanjo bori, poudarjajo. Prav afriški kardinali so pred sklepnimi dejanji sinode najbolj optimistični, prepričani so, da papež pelje barko v pravo smer, k pravim sklepom.
Velika pričakovanja
Malo je zmedel udeležence sinode in rimsko javnost tudi papež, ko se je nepričakovano opravičil zaradi škandalov, ki so se v zadnjem času zgodili v Rimu. V cerkveni skupnosti, ne v rimski mestni občini, so pozneje dodali vatikanski uradniki. Papež Frančišek o škandalih ni spregovoril nič določnega. Komentatorji se še po nekaj dneh sprašujejo, ali je imel pri opravičevanju v mislih predvsem tistega poljskega duhovnika, profesorja papeške univerze, ki je na predvečer sinode oznanil istospolno skupnost, ali morda papeškega nuncija, ki je omadeževal Cerkev s pedofilskimi zločini v Karibih.
Pričakovanja so pred sklepnimi dejanji sinode velika. Pravijo, da sklepni dokumenti vsekakor ne bodo tako preprosti in enoznačni, kakor so v času razprav komentarji vatikanistov, ki prenašajo kardinalska stališča. Ko v Vatikanu mnenja škofov in kardinalov zapišejo, so opremljena s citati iz evangelijev, besednjak je teološko zapleten. Posebej poučeni trdijo, da bo papež Frančišek dosegel svoje tako, da bo pričakovano in nujno decentralizacijo Cerkve dosegel na kolikor je le mogoče centraliziran način vrhovnega poglavarja.
