Tiskane izdaje
Na vzhodno-egejskem otoku Kosu, kamor so grške oblasti z namenom sprostitve begunsko-priseljenske krize minuli vikend poslale potniški trajekt, ki lahko sprejme 2500 ljudi, še naprej vladajo kaotične razmere, Grčija pa je še naprej prepuščena sama sebi.
Na Kosu se trenutno nahaja okoli 7000 beguncev in priseljencev, ki so na otok iz bližnjega turškega mesta Bodrum in okolice pripluli v gumijastih čolnih in na starih ribiških barkah. Utrujeni ljudje na Kosu – na vrhuncu turistične sezone – večinoma spijo na prostem in v zapuščenih poslopjih. Redki, ki si to lahko privoščijo, se za kratek čas nastanijo v poceni hotelih in v zasebnih namestitvah. Kaos se stopnjuje, grške oblasti pa na trajektu, ki je nekoč iz Trsa na Krf prevažal slovenske študente, poskušajo pospešeno registrirati tisoče in tisoče sirskih beguncev, kar slednjim omogoča nadaljevanje poti proti Atenam in naprej proti makedonski meji. V naslednjih dneh bo grška vlada proti egejskim otokom poslala še več trajektov, ki pri beguncih vzbujajo vse prej kot občutek dobrodošlice.
Balkanska pot
Potem, ko se je število ljudi, ki po tako imenovani balkanski begunsko-priseljenski poti, ki preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske vodi proti Avstriji in Nemčiji, spomladi začelo skokovito povečevati, so se grške oblasti znašle pod (dodatnim) silovitim pritiskom. V državi je bilo »ujetih« več deset tisoč beguncev, ki so želeli nadaljevati pot proti Srednji Evropi in Skandinaviji, hkrati pa je dnevno v Grčijo vstopilo tudi po več tisoč novih beguncev in priseljencev. Kaos ne vlada le na otokih, pač pa tudi v Atenah, Solunu, ob reki Evros in, predvsem, v obmejnem mestecu Idoemni, kjer makedonsko mejo dnevno prestopi okoli dva tisoč ljudi.
Obubožana Sirizina vlada se je odločila, da za sirske begunce, ki predstavljajo veliko večino ljudi, ki so v letošnjem letu vstopili v Grčijo, uvede tako imenovan hitri pas (fast track) in jim vsaj malo olajša potovanje iz otokov do Aten in naprej proti Solunu in makedonski meji. Ta odločitev je za nekaj časa vsaj malo razbremenila razmere na vzhodnoegejskih otokih (Kos, Lezbos, Leros, Samos, …), a katastrofalne razmere v Siriji, začetek gradnje zidu na madžarsko-srbski meji in evropska uvedba kvot so v zadnjih mesecih v beg poslale še več ljudi. Pritisk na Grčijo se je stopnjeval, begunci in priseljenci so vse bolj trpeli, Evropska unija pa ni – podobno velja za prečenje Sredozemlja iz Libije – storila ničesar, da bi kakor koli razbremenila vse večjo humanitarno katastrofo, ki vlada (ne le) na številnih grških otokih, preko katerih je v letošnjem letu v državo vstopilo že 124.000 beguncev. Mimogrede: na Kos je letos prispelo sedemkrat več ljudi kot v enakem obdobju lani.
Apatija in pasivnost EU
Prav neverjetno je, kako vrh Evropske unije – enako velja za večino držav članic, vključujoč Slovenijo – apatično in pasivno spremlja dramatično dogajanje v Sredozemlju, kjer smo priče največji begunski krizi v Evropi po drugi svetovni vojni, ob tem pa prav vsi kazalci jasno kažejo, da se bodo razmere le še zaostrovale.
Skrajni čas je, da evropske institucije tako na morju kot na kopnem uvedejo nekakšen humanitarni koridor, katerega absolutna prioriteta bi bilo reševanje človeških življenj – samo na poti iz Libije proti južni Italiji je letos utonilo skoraj 2500 ljudi, do leta 2000 naprej pa več kot 23.000. V humanitarni koridor bi morale biti neposredno vključene vse države, ki se nahajajo na različnih begunsko-priseljenskih poteh proti Evropski uniji, vključujoč Libijo in Turčijo, kjer bi moral Bruselj vzpostaviti sprejemne centre in ljudem, ki bežijo iz vojn, omogočiti varno plovbo proti »vstopnim« evropskim državam. V teh – predvsem to velja za Grčijo, Italijo, Malto in tudi Španijo – bi morala EU organizirati številne namestitvene centre in vzporedno storiti vse, da se pospeši postopek pridobivanja azila in dovoljenj za bivanje, vsekakor pa je treba čimprej »pozabiti« na tako imenovani drugi dublinski sporazum (Dublin II), ki je z zahtevo, da morajo evropske države ilegalne priseljence vrniti v državo, v kateri so vstopile v Evropsko unijo, razmere na jugu Evrope drastično poslabšal.
Podoben humanitaren koridor bi bilo potrebno čimprej organizirati tudi po »balkanski poti«, ki je varnejša od »sredozemske«, in po kateri v zadnjih mesecih v EU vstopi večina beguncev in priseljencev. A za kaj takega je potrebno veliko politične volje, ki pa je v Evropi, po kateri vse bolj razsajajo virusi rasizma in ksenofobije, preprosto ni.
