Slaba krvna slika evropske demokracije

Bruselj – Bi si lahko predstavljali, da bi državljani na volitvah izbirali evropske poslance še z liste, na kateri bi bili kandidati iz drugih članic, in ne zgolj z nacionalne liste kot doslej? Še nekaj časa najbrž ne, saj je evropski parlament nasprotoval začetku uvajanja ­takšnega sistema.

Ideja, posebno priljubljena med evropskimi federalisti, je stara vsaj toliko kot neposredne volitve v evropski parlament, ki so prvič potekale leta 1979. V času, ko v evropskem parlamentu radi razkazujejo mišice in si želijo prepričati države članice, da še enkrat sprejmejo sistem spitzenkandidatov za izbor prihodnjega predsednika evropske komisije, je bil na mizi predlog o uvedbi večnacionalnih list. Priložnost se je ponudila z brexitom, saj se bo z odhodom Združenega kraljestva iz Unije sprostilo 73 poslanskih sedežev v evropskem parlamentu.

Ideja o dveh glasovih

Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron se je pridružil zagovornikom tega. Po predlogu ustavnega odbora bi se parlament zavzel (odločitev že tako morajo sprejeti države članice) za izvolitev 27 poslancev iz britanske »dediščine« na vseevropski listi. Največ zagovornikov ideje je bilo v socialističnem in zelenem taboru. V drugih skupinah so bili proti ali neenotni. Zagovorniki so opozarjali, da imajo volitve v evropski parlament le posredno evropsko razsežnost. Na njih so namreč v ospredju bolj nacionalne teme in merjenje moči med strankami.

Eden od njihovih zagovornikov predloga je opozoril, da so evropske volitve le seštevek nacionalnih zakonodaj, volilnih list in kampanj. Pravih evropskih debat da na njih ni in so le drugorazredne nacionalne volitve. Udeležba na teh se je z 62-odstotne na prvih volitvah leta 1979 kljub velikim in dragim kampanjam za mobilizacije volivcev znižala na 43-odstotno leta 2014. Ideja predloga je bila, da bi imeli volivci dva glasova. Z enim bi, kot doslej, volili nacionalno listo s kandidati iz njihove države, z drugim bi izbirali eno od strankarskih evropskih list.

Tudi v proevropskem taboru so se pojavili strahovi, da bi odvrnili še več volivcev, če bi, denimo, na Danskem morali glasovati o avstrijskih, bolgarskih ali francoskih kandidatih, ki so znani kvečjemu v svoji domovini. Tudi nacionalne strankarske elite so bile proti uvedbi takšnega modela. EU je ne glede na vso retoriko in postopno krepitev pristojnosti na ravni Unije še vedno veliko bolj zveza držav kot zvezna država. Evropski parlament po pristojnostih ni »pravi« parlament. Na številnih področjih EU sicer soodloča s članicami, ne more pa predlagati zakonov niti odločiti o svojem sedežu.

Umetni konstrukt idealistov

Po drugi strani ima kot neposredno izvoljeno telo večjo simbolno vlogo. Za neuspeh predlogov je bila odločilna drža največje parlamentarne skupine, desnosredinske Evropske ljudske stranke (ELS). Njeno parlamentarno vodstvo je sicer glasno zahtevalo krepitev evropske demokracije s spitzenkandidati za predsednika evropske komisije, a je proti nadnacionalnim listam. Pojasnili so, da niso ne evropske ne demokratične, marveč prej centralističen in elitističen umetni konstrukt. Njihov glasnik v ustavnem odboru, Madžar György Schöpflin, je prepričan, da bi se z njimi še bolj oddaljili od volivcev.

Idealistom, ki so prepričani, da bi takšne liste okrepile evropsko identiteto in zavest, je pri glasovanju spodletelo. Proti je glasovalo 368, za pa je bilo 274 poslancev. Po pisanju Libérationa je evropski parlament torpediral Macronovega duha. Iz Elizejske palače so po glasovanju sporočili, da bo Francija v prihodnjih mesecih nadaljevala zagovarjanje idej, ki da pripomorejo h krepitvi evropske demokracije z ustvarjanjem debate o evropskih in ne le strogo nacionalnih zadevah. O tej temi naj bi še razpravljali na ravni voditeljev članic EU. Upanja na uspeh skoraj ni.

V ELS pozivajo Macrona, naj kot zagovornik evropske demokracije jasno stopi na stran sistema spitzenkandidatov strankarskih skupin za predsednika evropskega komisije. Tak sistem izbora Macrona in tudi številnih drugih voditeljev ne navdušuje. Macron, ki ni v nobeni politični skupini, še vedno preizkuša teren za ustanavljanje svoje skupine na ravni EU. V parlamentarnih kuloarjih je veliko ugibanj o njegovih namerah in domnevni spitzenkandidatki, evropski komisarki za konkurenčnost Margrethe Vestager.