Tiskane izdaje
Zdaj ni treba več samo ugibati. Prve analize pariških dogodkov kažejo, da so džihadistični atentatorji, vsi po vrsti evropski državljani in sami stari znanci francoske in belgijske policije, pred začetkom svojih akcij intenzivno komunicirali z vodilnimi člani iz vrst Islamske države v Siriji. Ti vrhunski teroristi pa so, prav tako kot pariški atentatorji, že dolgo na seznamih vseh svetovnih tajnih služb.
Število telefonskih komunikacij med storilci pokola in njihovimi džihadističnimi botri iz vrst Islamske države se je po prvih ugotovitvah preiskovalcev nekaj dni pred petkovim napadom menda opazno povečalo, kar bi že samo po sebi moralo biti zadosten alarm za francoske in tudi za belgijske tajne službe. Toliko bolj, ker so storilci v zadnjih nekaj dneh pred napadom menda pogosteje začeli uporabljati tudi kodirana elektronska sporočila.
A se ni zgodilo nič. Ali pa vsaj ne dovolj, da bi bilo napadalce mogoče pravočasno razkrinkati in jih onemogočiti. Ker evropske tajne službe, kot je razumeti razlage iz njihovih vrst, po evropski zakonodaji menda ne bi smele ukrepati, dokler ni dovolj znakov kaznivega dejanja.
Kadar iz vrst tajnih služb oziroma iz ust njihovih tako imenovanih »visokih uradnikov«, ki praviloma delujejo zelo »iz ozadja«, v javnost začno prihajati taka sporočila, je vedno treba biti skrajno previden. Za takimi razlagami se, kot je zapisal hamburški Spiegel, praviloma vedno skrivajo zahteve po še več pooblastilih. Pa čeprav celo v krogih ameriških tajnih služb po pariških napadih vedo povedati, da večjih skrivnosti tokrat ni bilo in da so bili vsi storilci pariškega pokola, do zadnjega med njimi, vsem že dolgo znani kot potencialni teroristi, njihova imena pa celo na tako imenovanem »no fly« seznamu ameriških letalskih družb.
Brez dvoma so bili, vključno z njihovim belgijskim kolovodjo, dobro znani tudi francoskim oblastem. Nekateri med njimi so celo večkrat očitno potovali v Sirijo in se od tam vračali nazaj v Evropo, njihov domnevni belgijski vodja, ki se je menda prav tako neznano kdaj vrnil iz Sirije, pa naj bi bil po pisanju Spiegla tam celo protagonist grozljivih propagandnih videoposnetkov.
Da tolpe ne bi smelo biti težko odkriti, navsezadnje kaže tudi krvava akcija, ki jo je v sredo, le nekaj dni po napadih, v pariški četrti Saint-Denis izvedla francoska policija. Po besedah francoskega vrhovnega državnega tožilca je osumljence razkrinkala predvsem po zaslugi prisluškovanja njihovim mobilnim telefonom. Na kraju napada so našli tudi telefon s SMS-sporočilom »pripravljeni smo, začenjamo«.
Bitka proti kodiranju sporočil
Čeprav francoska policija očitno ni imela večjih težav pri razvozlavanju tega sporočila, se je po pariških napadih, predvsem na oni strani Atlantika, že vnela polemika o tem, ali ne bi kazalo prepovedati računalniške kriptografije oziroma programov za šifriranje sporočil, ki jih že ponujajo številni telefonski in internetni ponudniki. New York Times je takoj po pariških napadih objavil članek, po katerem naj bi se belgijske in francoske tajne službe menda pritoževale predvsem zato, ker takih sporočil še ne morejo razvozlati. V ozadju je seveda ameriška bitka s komunikacijskimi korporacijami, ki je starejša od pariških napadov in z njimi najbrž nima veliko skupnega. Je pa res, da se za zdaj še vedno nekoliko bolj svobodomiselna Evropa upira temu, da bi tajne službe morale kar od programerjev dobiti ključ za dešifriranje vseh kriptografskih elektronskih sporočil, ker bo to pomenilo konec vsakršne zasebnosti in bi potem tudi Kitajska lahko »krekala« vse »teroristične« komunikacije med njenimi disidenti. Kar s pariškim terorističnim napadom seveda nima dosti skupnega.
Dejstvo je, da bi francoske in belgijske tajne službe najbrž morale tudi brez prisluškovanja telefonom in brez »kriptografije« zaznati nevarnost, saj se domnevni teroristi, ki naj bi bili ves čas pod nadzorom, ne morejo neovirano gibati vsepovsod, pri tem pa se še oblastem neopazno oskrbeti z zadostnimi količinami orožja, streliva in eksploziva za toliko hkratnih napadov.
Neprijetne vzporednice
Ker se po pariških napadih v strahu pred novimi pokoli po Evropi že množijo zahteve, da bi bilo treba dati varnostnim službam, policiji in celo vojski veliko več pooblastil, Evropsko unijo pa tako rekoč spremeniti v policijsko državo, ki bi nadzorovala vse in vsakogar, se nehote vsiljujejo nekatere ne ravno ljube primerjave z Ameriko po 11. septembru. Tudi pri pariških atentatih se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da vse ni bilo čisto tako, kot nam poskušajo prikazati, in da bi bilo prave vzroke in vzročne povezave zato smiselno temeljito preiskati. Pri tem pa se – podobno kot je pri finančnih malverzacijah vedno pametno slediti »toku denarja« – vprašati, komu bi vse skupaj lahko najbolj koristilo? V zgodbi je namreč veliko lukenj. Za zdaj najbolj očitna je, kako je mogoče, da je ravno v času, ko se po balkanski poti v Evropo valijo trume islamskih beguncev, od pariškega terorista, ki se je opasan z eksplozivom razstrelil v nič, ostal nepoškodovan ravno potni list, ki naj bi dokazoval, da je z begunci pripotoval iz Grčije. Čeprav se že gibljemo po polju teorije zarot, je eno izmed logičnih vprašanje tudi to, zakaj se je »Islamska država« odločila udariti ravno po Franciji, ne pa po Nemčiji, ki je vodilna evropska sila in gosti največ »izdajalcev islama«. Je bilo morda treba postaviti na noge prvo evropsko vojaško, tudi jedrsko silo in z njo »uravnotežiti« premočno Nemčijo, še vedno preveč svobodomiselne Evropejce, ki se upirajo nadvladi ameriških korporacij, pa spametovati, utišati in s pomočjo strahu obvladati?
Samo ugibamo. Tisti, ki bi moral vedeti odgovore, so tajne službe. Zato jih imamo. Ampak tajne službe so, kot trdijo same, odpovedale. Ker menda še nimajo dovolj pooblastil.
