Tiskane izdaje
Predpisovanje visokih zapornih kazni kot metoda boja proti širjenju sovražnega govora je nenavadno in bi nas moralo skrbeti predvsem zaradi nevarnosti, da se tako nehote spodkopava in uničuje eno od ključnih demokratičnih vrednot.
Porast antisemitizma in sovraštva do muslimanov v Evropi sta problematična z različnih vidikov. V njiju se kažeta predvsem nerazrešena preteklost in kaotična sedanjost, v kateri Evropska unija, zgrajena na idealu skupnih vrednot, med drugim išče novo priložnost za tesnejše povezovanje. »V teh kriznih časih je kapaciteta naše družbe za tolerantnost in inkluzivnost postavljena na preizkušnjo. Antisemitizem in sovraštvo do muslimanov, kljub različnim zgodovinskim izvorom, predstavljata manifestacijo tega izziva,« je ta mesec med nastopom na simpoziju o varovanju temeljnih pravic v Bruslju dejal evropski komisar za zunanje zadeve Frans Timmermans. Udeležence je spomnil na tragediji v Parizu in Københavnu na začetku leta, »ki sta opozorili na potrebo po nujnih ukrepih«. V mislih je imel obračun z vsem, kar zaudarja po nestrpnosti in bi lahko ogrozilo stabilnost, varnost in enotnost evropske družbe.
Zabrisana meja
Evropska komisija se pod vplivom »skrb vzbujajočih verbalnih in fizičnih napadov« ter zlorab na svetovnem spletu zavzema za ostrejši spopad z nestrpnostjo, tudi tako, da spodbuja nižanje tolerančnega praga pri odkrivanju in pregonu sovražnega govora.
Njeni predstavniki se trenutno ukvarjajo s preverjanjem napredka posameznih držav pri prenosu in implementaciji okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji, sprejetega leta 2008, v nacionalne zakonodaje. Sklep, ki obravnava zanikanje holokavsta kot kriminalno dejanje, je dodala v svoje ustrezne zakone manj kot polovica držav članic, kar po ocenah komisije vzbuja skrb. Britanski Economist, denimo, se je obregnil predvsem ob besede komisarke za pravosodje Věre Jourove, ki je med nastopom na istem simpoziju kot Timmermans razlagala, kako »sramotno je, da je zanikanje holokavsta obravnavano kot kriminalno dejanje le v 13 članicah EU«.
Kasneje je Jourová spregovorila tudi o potrebi po kriminalizaciji in strožjem kaznovanju sovražnega govora: »Če je svoboda govora eden od temeljnih elementov demokratične družbe, sovražni govor na drugi strani predstavlja brezsramno kršitev te svobode. Zato ga je treba strogo kaznovati.« Komisarka, kot so z začudenjem ugotavljali novinarji, je v nastopu tako rekoč izenačila potrebo po preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj iz sovraštva s prepovedjo sovražnega govora. To ni najbolj pametno, predvsem zato, ker je meja med sovražnim govorom in izražanjem osebnih prepričanj v marsikateri državi še vedno precej zabrisana.
Razum in nizanje dejstev
Svoboda govora je abstrakten pojem, ki se največkrat konkretizira v težkih in neprijetnih situacijah. Napadu na uredništvo satiričnega časopisa. Streljanju v kulturnem centru. Begunski krizi. Vsi ti dogodki so na različne načine razgalili izzive, ki jih eden od osnovnih elementov demokracije poraja v sodobnem svetu, v Evropi še posebej. Predvsem so opozorili na potrebo po razlikovanju med izražanjem mnenj in pozivanjem k nasilju. Ko nekaj izrečenega ali zapisanega definiramo kot sovražni govor, ponavadi mislimo, da je avtor s tem presegel meje dostojnega, civiliziranega in se pomaknil na področje nevarnega in zato nedopustnega. Toda širokega soglasja o teh mejah na družbeni ravni ni.
Zanikanje holokavsta, največjega zločina 20. stoletja, je seveda absurdno in žaljivo. Zasluži si takojšnjo obsodbo, ne glede na to, iz katerih ust prihaja. Toda kot ugotavljajo novinarji, pravniki in aktivisti, zakoni, ki prepovedujejo izrekanje prepričanj in pomislekov, v nobenem primeru niso dobra ideja, saj družba z njimi le potlači ideje, ki bi jih morala izzvati v okviru resne, intelektualne razprave - z uporabo razuma, navajanjem dejstev in zasmehovanjem tistih, ki vztrajajo na nasprotnem bregu. Namesto tega s sprejemanjem vprašljivih legalističnih rešitev nehote postavljajo pod vprašaj pravico do izražanja mnenj oziroma tisto svobodo, ki si jo mnogi tako želijo zaščititi.
Statistika in reakcija
Politika se tako kot pri vseh kontroverznih vprašanjih tudi pri tem ravna predvsem po javnem mnenju. 73 odstotkov ljudi, vključenih v nedavno raziskavo evropske agencije za temeljne pravice, čuti, da se sovraštvo do judov na svetovnem spletu v zadnjih letih povečuje. Podobne rezultate kaže najnovejša raziskava Eurobarometer, po kateri polovica Evropejcev verjame, da je diskriminacija na podlagi verske pripadnosti močno razširjena. Muslimani med vsemi religijami uživajo najnižjo stopnjo družbene vključenosti. Medtem ko je 71 odstotkov vprašanih dejalo, da bi brez težav delalo s pripadnikom muslimanske vere, je vsak osmi intervjuvanec priznal, da bi mu bilo, če bi se znašel v takšni situaciji, neprijetno.
Evropske vlade lahko statistika upravičeno skrbi. Toda pri tem ne smejo pozabiti, da je v večini držav članic pozivanje h kakršnemukoli nasilju že opredeljeno kot kaznivo dejanje. Kam torej prestaviti mejo dopustnega? V primerjavi z Združenimi državami Amerike Evropa vzdržuje zelo restriktivno zakonodajo, kar zadeva prepoznavanje in preganjanje sovražnega govora. Posebno zgovorni so primeri izražanja verskih prepričanj in zagovarjanja enih resnic v primerjavi z drugimi, pri čemer je tolerančni prag v ZDA postavljen zelo visoko, v nekaterih evropskih državah pa zelo nizko.
Po besedah Kenana Malika, britansko-indijskega pisatelja in zagovornika libertarnih vrednot, to ni dobra popotnica za prihodnost. Brez varovanja pravice do razžalitve ne moremo zaščititi drugih pravic, kot sta svoboda izražanja in svoboda do verovanja. Pravica do razžalitve v različnih družbah predstavlja pomembno silo sprememb in napredka. Zato je nepogrešljiva.
