Tiskane izdaje
Javnomnenjske ankete v grobem kažejo, da bi lahko desnica (spet) dobila splošne volitve, morda sploh, ker ob PP na prvem mestu čedalje bolje kaže tudi stranki Ciudadanos (Državljani). A če bi se dobro izkazali socialisti – ankete uvrščajo PSOE na drugo mesto – in bi se znali povezati s stranko Podemos, se utegne zgoditi, da bodo Španci začeli poslušati vsaj nekoliko drugačno politično ploščo.
Opozorilo iz Bruslja
Medtem ko se politika predvolilno ogreva, jo je pred kratkim vznemirila ocena evropske komisije, po kateri gre Španiji slabše, kot kažejo domače številke, in tudi napovedi niso obetavne. V Bruslju napovedujejo, da bo španska gospodarska rast letos 3,1-odstotna in prihodnje leto 2,7-odstotna, o tolikšnih stopnjah govorijo tudi pri IMF, v Madridu pa medtem menda preveč optimistično napovedujejo, da bo BDP zrasel za 3,3 odstotka letos in za 3 odstotke prihodnje leto. Tudi delovnih mest da bodo ustvarili manj, kot so jih napovedali, zato ostaja velik problem brezposelnost: v drugem četrtletju so prešteli okrog 23 odstotkov brezposelnih in nič bolje ne kaže pri zmanjševanju deficita. Že lani ga niso oklestili za toliko, kot so se zavezali, in tako bo letos znašal 4,5 odstotka BDP (zastavljen cilj je 4,2 odstotka), prihodnje leto pa 3,5 odstotka, kar je precej več od 2,8 odstotka, za kolikor so se dogovorili. Javni dolg se bo, kot opozarjajo v Bruslju, prav tako povečal, četudi je španska vlada zatrdila, da ga bodo letos ustavili pri 98,7 odstotka BDP in prihodnje leto znižali na 98,2 odstotka ... Evropsko komisijo obenem skrbijo močne povezave Španije z nekaterimi rastočimi gospodarstvi v Latinski Ameriki, kjer se, kot je očitno, spopadajo s čedalje večjimi težavami ...
Katalonsko vprašanje
Ob ekonomski kondiciji države je katalonsko vprašanje prav tako boleča španska tema, ki se po nedavnih regionalnih volitvah v Kataloniji zaostruje, sploh ker bo moral v kratkem stopiti pred sodnike predsednik katalonske vlade Artur Mas. V nedavnem prvem uradnem nastopu pred evropskimi parlamentarci v Strasbourgu je Katalonce ošvrknil tudi španski kralj Filip VI., ki je poudaril, da lahko Evropa računa na »enotno Španijo, ponosno na svojo raznolikost«. Kot je dejal ob 30. obletnici članstva v Evropski uniji, ni mogoče razumeti »Španije brez Evrope in ne Evrope brez Španije. Evropejec sem, ker sem Španec.« Evropska unija je po njegovih besedah nastala, da bi povezovala in ne ločevala, da bi delila skupne vrednote in solidarnost. Španija bo vedno »lojalna in odgovorna«, kadar je v ospredju »vprašanje evropskega projekta«.
Mnogi v Kataloniji mislijo drugače: ne le proindependentistične stranke, ki imajo večino v parlamentu in verjamejo v nastanek katalonske republike, ampak tudi socialisti (ter neredki poslovneži) vztrajajo, kako je čas, da razmislijo o posodobitvi ustave. Vendarle je iz časa tranzicije, iz davnega leta 1978, in je zatorej nujno, da bi se (znotraj monarhične Španije ali z odcepitvijo od nje) končno vzpostavila drugačna razmerja. Za neredke bi bil tudi federalizem dobra rešitev ... Stališče vladajoče Ljudske stranke je neomajno: po starem naprej.
