Tiskane izdaje
Odnosi med Madridom in Barcelono se zaostrujejo, zdaj hoče španska država Kataloncem vzeti še besede. Deset dni pred napovedanim referendumom o osamosvojitvi je iz Katalonije slišati klice o vse večji ogroženosti svobode govore, medijske svobode, tudi svobode zbiranja na javnem mestu. Španska država vleče poteze, ki so po mnenju neredkih v navzkrižju s stopnjo demokracije, doseženo v napredni Evropi.
Katalonska politika je odločena, da gre – po ničkoliko spodletelih pobudah, da bi vprašanje referenduma o samostojnosti rešili v dialogu – svojo pot; in ta vodi h glasovanju 1. oktobra mimo španske ustave, zaradi česar se nacionalna oblast zdaj zateka k precej skrajnim ukrepom. Primerov ni malo.
Zaseganje propagandnega gradiva
Civilna garda, denimo, je v nedeljo v skladišču nedaleč od Barcelone zasegla okrog 1,3 milijona letakov in plakatov, ki jih med Katalonce razdeljujejo zagovorniki glasovanja o neodvisnosti. Policija išče referendumski material – volilne lističe, skrinjice, plakate – tudi po založniških in medijskih hišah, po poročanju Katalonske tiskovne agencije je bil, med drugim, domnevnega sodelovanja pri referendumskih pripravah že uradno obtožen Francesc Fàbregas, urednik lokalnega tednika El Vallenc. Pred dnevi so policisti za sedežu časopisa v Vallsu zasegli Fàbregasov računalnik in nekatero dokumentacijo, po 30 urah pridržanja so ga izpustili na prostost, a ga čaka sodni postopek ...; tako kot tudi ves ministrski kabinet: katalonski ministri so obtoženi zlorabe pravice, neposlušnosti in zlorabe javnih sredstev.
Posledično so v soboto na ulicah Vallsa protestirali državljani, tako kot se je na trgu Sant Jaume v Barceloni povezalo nekaj tisoč ljudi, ki so kričali proti »sodnemu preganjanju izvoljenih predstavnikov«. Postavili so se v bran 712 od 948 županov, kolikor se jih bo moralo zagovarjati na sodišču zato, ker so obljubili pomoč pri izvedbi referenduma – ki ga špansko ustavno sodišče označuje za nezakonitega in je torej prepovedan. Če pa jih na sodišče ne bo, jih, kot so jim že zagrozili, čaka aretacija. Ob vzklikih: Glasovali bomo! in Neodvisnost! so se tudi župani (skupaj z zbrano množico) v soboto sprehodili skozi Barcelono potem, ko so jih je najprej sprejela kolegica Ada Colau, ki je bila precej kritična do potez uradnega Madrida: »Sramota je, da imamo vlado, ki ne zmore dialoga, zato pa preganja in sramoti župane in medije.«
Katalonija želi glasovati. Foto Reuters
Ugašanje spletnih straniMediji so v teh napetih dnevih sploh na udaru, zato ne presenečajo tudi nekatere močne primerjave z erdoganovsko Turčijo. Časopisnim in televizijskim hišam je bilo, denimo, naročeno, naj ne pokrivajo kampanje, prav tako so nekateri prejeli uradne ukaze, da ne smejo objavljati oglasov, s katerimi katalonska vlada vabi h glasovanju. Odzivi so različni, v nekaterih hišah se bojijo kazni ustavnega sodišča, drugi, pogumnejši, gredo svojo pot. Prav tako ni zanemarljivo, da so »ugasnile« nekatere spletne strani s pozivi k referendumu – po 13. septembru, ko je bilo sodno odrejeno zaprtje uradne katalonske referendumske internetne strani. Znano je tudi, da so pred nedavnim prepovedali »katalonsko« zborovanje v Madridu, ki naj bi ga gostila županja Manuela Carmena; kar je vodja levičarskega Podemosa Pablo Iglesias, na primer, označil za strašno potezo sodišča. »Pravica do zborovanja in svoboda govora sta osnovna temelja demokracije; da je srečanje leta 2017 prepovedano v Španiji, je resno in strašno, zaradi česa bi morali vsi demokrati biti plat zvona.« Za Katalonce je sploh skrb zbujajoče, da se v Madridu nad katalonske zahteve po glasovanju – kot izrazom demokracije – ne spravljajo samo s tožilstvom, ampak kar s policijo.
Pa mednarodna javnost?
Med tem pa mednarodna javnost bolj kot ne molči; z izjemo škotske vlade, ki je uradno izrazila skrb nad dogajanjem v Kataloniji: »Vsi narodi imajo pravico do samoodločbe in da sami izberejo obliko vladavine, ki jim najbolj ustreza; kar je zajeto tudi v listini ZN«. Na špansko oblast se je zaradi dogajanja v Kataloniji, ki »je doseglo kritično točko«, s pismom obrnilo še 17 danskih poslancev iz šestih političnih strank: » ... represivna dejanja v zadnjih dnevih, vse več groženj javnim uslužbencem, poslancem, županom, medijem, družbam in državljanom ne bodo rešili političnega vprašanja«. Nekako se bodo morali pogovoriti.
