Tiskane izdaje
Berlin – Na zadnji dan svojega obiska v Nemčiji je britanska kraljica Elizabeta II. obiskala nekdanje koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, ki so ga pred sedemdesetimi leti osvobodili britanski vojaki. V njem je le nekaj tednov pred osvoboditvijo umrla tudi petnajstletna Ane Frank.
Za britansko in mednarodno judovsko skupnost je obisk britanske kraljice in njenega moža princa Filipa v koncentracijskem taborišču zelo pomemben dogodek. Po besedah vrhovnega britanskega rabija Ephraima Mirvisa je spomin na holokavst temeljni vidik judovske identitete po vsem svetu. Nepredstavljive groze nikoli ne bi smeli pozabiti že zato, da je ne bi ponovili, verjamejo drugi.
Med tistimi, ki priznavajo lekcije iz preteklosti, je tudi britanska kraljica Elizabeta II. Njeni državniški obiski so do potankosti dogovorjeni z britansko vlado, za obisk koncentracijskega taborišča med svojim verjetno zadnjim državniškim obiskom pa se je zavzela sama.
V Bergen-Belsnu se je srečala s preživelimi in nekdanjimi vojaki osvoboditelji, ki so petnajstega aprila 1945 našli na tisoče nepokopanih trupel in sestradanih taboriščnikov. Med zadnjimi ni bilo več avtorice znamenitega dnevnika, napisanega med skrivanjem pred nacističnimi rablji – Ana Frank je skupaj s svojo sestro umrla tik pred osvoboditvijo.
Britanska kraljica je že v Berlinu povedala, da njen obisk v koncentracijskem taborišču in obiski nekaterih njenih sorodnikov poudarjajo celovito spravo med Veliko Britanijo in Nemčijo. In res se zdi, da Britanci Nemčije ne vidijo več le skozi očala nacizma, kot so jim Nemci očitali dolga desetletja po koncu druge svetovne vojne.
»Zame ni dvoma,
»Zame ni dvoma, da sem moralno sokriv,« je dejal knjigovodja iz Auschwitza ter preživele taboriščnike in sorodnike ubitih prosil za odpuščanje, čeprav je zatrjeval, da je bil zadolžen le za zbiranje osebnih predmetov taboriščnikov in ni ubil nikogar. Starec na zatožni klopi, ki pravi, da krike umirajočih sliši dan in noč ter da ga nikoli ne bo zapustil občutek krivde, je še ena nemška pot do nenehnega spopadanja s svojo zgodovinsko krivdo. Mnogi v njem prepoznavajo tudi svoje očete in dede.
Sprava da, pozaba ne, je mogoče razumeti tudi geslo kraljičinega obiska v Bergen-Belsnu. Od taborišča ni ostalo veliko, tudi v njem pa je še sedemdeset let pozneje čutiti sled nekdanjih grozovitosti. Spomeniki obeležujejo na stotine, tisoče žrtev, porumenele fotografije kažejo izstradane in bolne taboriščnike ob truplih tistih, ki niso več zmogli.
Poročajo, da je te fotografije še kot mladenka videla tudi Elizabeta II., in očitno je, da so nanjo naredile globok vtis. Tudi sama je odraščala med vojno ter je od blizu opazovala notranje boje svojega očeta kralja Georgea VI., ki je moral premagati jecljanje in strah pred nastopanjem, da je svojo državo lahko pomagal združevati proti sovražniku.
