Tiskane izdaje
Čeprav je predsedniški položaj v Srbiji, podobno kot pri nas, protokolaren, so nedeljske volitve izjemno pomembne, ocenjuje večkrat nagrajena preiskovalna novinarka iz Mreže za preiskovanje kriminala in korupcije (Krik) Dragana Pećo: »Srbija bo odločala, ali še naprej dovoljuje koncentracijo moči v eni osebi − predsedniku vlade Aleksandru Vučiću.« Temu so javnomnenjske ankete, ki jim sicer le malokdo verjame, saj so pod vplivom vsakokratne oblasti, napovedovale relativno preprosto zmago v prvem krogu. Dokler se ni pojavil enajsti kandidat.
Resna »zajebancija«
»Seveda je zajebancija, ampak resna,« na zgražanje politične elite in dela javnosti odgovarja Luka Maksimović, 25-letni študent komunikologije, kateremu je kljub izjemno kratkemu roku in birokratskim oviram uspelo zbrati podpise ter vložiti predsedniško kandidaturo. V javnosti sicer nastopa njegov alterego Ljubiša Preletačević - Beli. Zaslovel je kot soavtor provokativnih videov na youtubu, nato pa je prepoznavnost še povečal, ko je v beograjski predmestni občini Mladenovac s svojo ekipo vstopil v občinski svet, kjer zdaj mešajo štrene stari lokalni politični garnituri.
»Beli je pravi odraz razmer v državi. Kjer se leta in leta na funkcijah bizarno, kot da bi koga vlekli za nos, menjujejo isti ljudje,« meni Dragana Pećo. In zakaj bi lahko prav kandidat brez resnega programa in strukture zamešal tudi štrene na nacionalni ravni? »Zato, ker v tej bitki nihče ne izpostavlja programa. Ampak se samo medsebojno obtožujejo. In zato, ker je pritegnil volivce, mlajše od trideset let, ki so otopeli in doslej niso hodili na volitve,« ocenjuje Pećova. Če se na volitve res odpravi več volivcev kot sicer, obstaja možnost drugega kroga, tam pa se šele lahko zgodi prava bitka za in proti Vučiću. V prvem krogu je namreč vsaj tretjina kandidatov njegovih »satelitov«, nastavljenih namenoma, da bi razpršili glasove proti najverjetnejšemu zmagovalcu.
»Z Vučićem ni šale«
A če bi bil že sam drugi krog volitev presenečenje, čudež takrat ni prav verjeten. »Vse je skrbno premišljeno. Drugi krog volitev je načrtovan na velikonočno nedeljo, ko tisti, ki niso Vučićeva volilna baza, odidejo na dopust, njegovi pa ostanejo doma,« napoveduje Sloba Georgiev iz Balkanske mreže preiskovalnih novinarjev (Birn): »Vučić je premagljiv. Oziroma bi bil premagljiv, če bi pravna država in njene institucije delovale. Pa ne. Ker si jih je v času vseh vlad in izrednih parlamentarnih volitev, ki jih je za utrditev oblasti skliceval v zadnjih letih, popolnoma podredil.«
Zadnja merjenja programskega časa na srbskih televizijah kažejo, da ima predsednik vlade, sicer tudi predsednik Srbske napredne stranke (SNS), na voljo kar polovico programskega časa. Če upoštevamo še vse nastope v funkciji predsednika vlade, se air time poveča na kar dve tretjini. »Pa se sploh ne pojavlja v soočenjih. Zavrača jih. Z Vučićem ni šale. Z njim niti poštena debata ni mogoča. Ko je srbska javna televizija predvajala soočenje kandidatov, se je odločil, da se bo v istem terminu raje 'soočil' ena na ena − z novinarjem na vojvodinski pokrajinski televiziji,« pripoveduje Georgiev: »Sicer pa je vsak dan na kakšni od televizij. Celo prejšnjo nedeljo, ko je bil na državniškem obisku v Moskvi, je Pink pripravil triurno oddajo o njem.«
Velika, a klavrna konkurenca
Ob zafrkantu Maksimoviću se za vstop v srbsko predsedniško palačo potegujejo tudi etablirana imena. A skoraj vsa z madeži in velikimi vprašaji nad njihovimi kandidaturami. Zunanji minister iz časov demokratskega predsednika Borisa Tadića, kasneje pa predsedujoči generalni skupščini Združenih narodov in celo kandidat za generalnega sektretarja organizacije Vuk Jeremić, denimo, zavrača pojasnila, od kod mu denar za kampanjo.
Skrajni desničar Miroslav Parović, katermu je v sodelovanju z Vučićevimi naprednjaki pred časom uspelo prevzeti oblast v liberalnem Novem Sadu in ga je iz središča urbane kulture začel preoblikovati v še eno prestolnico turbofolka, zadnje dni glasno napada kritične in glasne organizacije civilne družbe, češ da bi morale zakonsko razkriti (sovražne) donatorje iz tujine, sam pa je pred časom ustanovil več takšnih združenj. Financerjev doslej ni razkril.
Do trenutne oblasti izjemno kritičen Saša Radulović, ki se je v Srbijo vrnil z menedžerskih položajev v ZDA, je bil kratek čas celo minister v naprednjaški vladi, a se je z Vučićem hitro sprl, in ne zna prepričljivo pojasniti, zakaj v ZDA menda dolguje za več kot milijon dolarjev davka.
Nacionalist Boško Obradović deluje kot kandidat brez grehov, a so sporne njegove skrajne, fašistične ideje. Še ne pravnomočno osvobojeni haaški obtoženec Vojislav Šešelj, v devetdesetih politični mentor Aleksandra Vučića, pa ni sporen le zaradi napovedi, da bo − če bo predsednik − osvobodil morilca nekdanjega predsednika Zorana Djindjića, ampak tudi zaradi neskladja v svojem (sicer burkaškem) opozicijskem delovanju. To je namreč le navidezno, sicer pa − tako analitiki − vedno pove vse tisto, česar si Vučić kot samooklicani proevropski politik ne sme privoščiti.
Človekove pravice med kampanjo v koš
Za še enega patriotskega kandidata, Aleksandra Popovića, se je izkazalo, da so ga »polna usta Srbije« le v javnih nastopih, sicer pa posluje prek davčnih oaz in doma ne plačuje davkov.
O vojvodinskem socialdemokratu Nenadu Čanku, edinem kandidatua, ki je v soočenjih zadnje tedne jasno povedal, da mora Srbija dokončno opraviti s preteklostjo, rešiti vprašanje Kosova s tem, da mu prizna samostojnost, se je izkazalo, da je družinsko povezan s kriminalnim miljejem. Pri tem v narodni skupščini vladajoči garnituri občasno zagotovi tudi manjkajoče glasove. Celo njegova liberalna stališča v kampanji pripisujejo dogovoru z Vučićem. Podobno kot Šešelj je namreč na javno agendo menda postavil tisto, česar si najverjetnejši zmagovalec ne more privoščiti.
Bolj iskreno protioblastniško (pa tudi protikorupcijsko) deluje Milan Stamatović, dolgoletni (uspešni) župan Zlatibora, ene najbolj turističnih občin v Srbiji, a na nacionalem nivoju ni prišel do izraza. Še največ možnosti za drugi krog ima − ob zafrkantu Belem − nekdanji varuh človekovih pravic Saša Janković. Ko je oznanil kandidaturo, je − V nasprotju z Vučićem − odstopil s funkcije, bil je stalen kritik (vseh) oblasti, izpostavil se je ob lanskem skrivnostnem nočnem rušenju za izpeljavo velikega projekta »Beograd na vodi« motečih objektov v četrti Savamala, o kateri se še danes uradno ne ve, kdo ga je naročil (sledi pa vodijo do samega vrha vladajoče SNS).
Zadnje dni se je sicer tudi Janković odmaknil od načela »človekove pravice ne smejo biti predmet političnih razprav in kompromisov«. Pravice takšnih in drugačnih manjšin tudi v največji republiki nekdanje skupne države namreč ne prinesejo dovolj političnih točk za zmago.
