Tiskane izdaje
Val protestov zaradi izida predsedniških volitev in volilne kampanje, ki se je dan po volitvah začel v Beogradu, Novem Sadu in Nišu, se je razširil tudi v manjša srbska mesta. Vzpodbudno je, da med protestniki prevladujejo mladi, ki še niso pobegnili iz države.
Krojači nove
Protestniki zahtevajo zamenjavo volilne komisije in predsednice parlamenta Maje Gojković, glavnega in odgovornega urednika RTV Srbije ter urednika informativnega programa javne radiotelevizije in članov sveta za regulacijo elektronskih medijev REM. Zahtevajo tudi ureditev seznama volivcev in uvedbo elektronskih volitev, da bi preprečili zlorabe in manipulacije. Vrhunec njihovih zahtev je, naj premier Aleksandar Vučić po prepričljivi zmagi na volitvah odstopi.
Končni uradni izidi, ki jih je volilna komisija objavila skoraj tri tedne po predsedniških volitvah, so potrdili, da je zmagal srbski premier, ki ga je podprlo 55,08 odstotka oziroma dva milijona volivcev. Za njim se je uvrstil nekdanji varuh človekovih pravic Saša Janković, ki je osvojil 16,36 odstotka glasov. Na tretjem mestu je z 9,43 odstotka Ljubiša Preletačević Beli, izmišljeni lik študenta Luke Maksimovića. Sledita nekdanji srbski zunanji minister Vuk Jeremić s 5,65 odstotka in vodja Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj s 4,48 odstotka podpore.
Volitve so se končale z edinim možnim epilogom. Ko je Vučić, ki se je čez noč odločil za kandidaturo, Tomislavu Nikoliću preprečil, da se poteguje za drugi predsedniški mandat, je šlo le še za formalnost. Njegovi protikandidati na volitvah niso niti sami verjeli, da ga lahko premagajo. Za glavni cilj so si zastavili novo konfiguracijo srbske politične scene. Po volitvah se je pokazalo, da bi se lahko le Janković in Jeremić, če se bosta dobro politično organizirala, vsilila kot krojača nove srbske parlamentarne realnosti.
Upor proti grozečemu absolutizmu
Najmočnejši srbski politik ni hotel predsednika države, ki bi mislil z lastno glavo. Vučić tudi noče premiera, ki bi se mu drznil oporekati, tako da ni videti politične sile, ki bi ga prisilila, da ne bo prekoračil zakonskih meja in predsedniških pooblastil. Razdrobljena opozicija je kljub podpori tujih dejavnikov, ki jih skrbi predvsem lastna korist, doživela prepričljiv poraz. Vučić ima odprto pot za igranje z državnimi institucijami, da bi se javnosti predstavil kot glavni sponzor, utemeljitelj novih pravil in oče naroda. V rokah ima močan mandat in veliko moč, ki jo je sicer imel že pred volitvami. Razlika je v tem, da je pridobil nov prostor za delovanje in padalo, s katerim lahko kadar koli izskoči, krivdo za odpoved »državnih« motorjev pa pripiše drugim.
Čeprav Vučić poudarja, da je kot premier nasledniku zapustil polno državno blagajno, se lahko že konec leta pokaže, da je prazna in da bodo zaradi razmer v svetu izničeni rezultati varčevanja na račun pokojnin, plač in zategovanja pasu davkoplačevalcev. Vučić zavaja večino volivcev s tezo, da nikoli ne naredi napake, kar mu je uspevalo tudi z izrednimi volitvami, tako da ni bilo časa za resno rekonstrukcijo preteklosti. Novo vlado bo po potrebi ostro kritiziral, čeprav jo bo sestavil sam. Seveda bo plačal tudi ceno za vlogo glavne zvezde.
Naslednje parlamentarne volitve bodo verjetno hkrati z volitvami v Beogradu že jeseni ali prihodnjo pomlad. To bo odvisno od Vučićeve ocene, saj si bo prizadeval razširiti predsedniške ustavne pristojnosti, kako trdno stoji na političnem parketu. To bo prva priložnost, če bo Vučić protestnikom dopustil, da sprostijo jezo in nezadovoljstvo, ne da bi jih preganjal, da se Srbija upre grozečemu absolutizmu.
V zadnjih petih letih je Janković prvi opozicijski politik, ki je dobil pomembno število glasov. Podporo lahko ohrani ali celo poveča, če si bo zastavil dosegljive cilje. Prvi pogoj so poštene volitve, kar velja za celotno opozicijo, ki bi morala vsak dan kričati na ves glas in piskati v piščalke ter internacionalizirati dušenje medijskih in volilnih svoboščin in pravic. To je dosegljiv cilj, študentski in mladinski protesti pa so dober smerokaz. Če so res spontani, pa to ni njihova največja vrlina, ker se protesti brez jasnih zahtev in ciljev praviloma spremenijo v zabavo in imajo le omejen doseg.
