Srebrenica: iskanje pogrešanih naloga brez srečnega konca

Ljubljana – Član kolegija Inštituta za pogrešane osebe v BiH Amor Mašović se boji, da sta iskanje in identifikacija pogrešanih naloga brez srečnega konca. Mehmedalija Alić iz Potočarjev pri Srebrenici, ki je vodil izkopavanja v Hudi Jami, je prepustil slovenski stroki in politiki, da delo dokončata na dostojen način.

Na okrogli mizi Premnoge rane so še vedno odprte ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, ki sta jo organizirala zavoda Pogreb ni tabu in Averroes, so prikazali tudi kratek dokumentarni film Marš smrti. V njem so forenziki povedali, da so ob odkritju množičnih grobišč zgolj spoštljivo molčali, vse, kar so lahko naredili, pa je bilo, da so poskušali žrtvam vrniti dostojanstvo in imena. Dvajset let po vojni v BiH se iskanje žrtev še ni končalo, svojci pa se od njih niso mogli dostojno posloviti. O bolečih temah iskanja posmrtnih ostankov žrtev, njihove identifikacije in pokopov ter o soočanju s smrtjo je na okrogli mizi pričal Amor Mašović. Po njegovem se je od leta 2003, ko je bil posnet dokumentarni film, veliko spremenilo, številni ljudje so dobili svoj grob.

Vseh ne bodo našli

Mašović je navedel, da so od skupaj 32.152 pogrešanih med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995 doslej našli in izkopali posmrtne ostanke 26.000 ljudi. Od teh so jih identificirali 23.500, še vedno pa ni znano, kje je od 7500 do 8000 pogrešanih. Kot je še menil, vseh ne bodo našli, ker bodo nekatere žrtve ostale skrite, saj ni več živih prič, ki bi lahko pokazale, kje so. Poleg tega posmrtni ostanki nekaterih žrtev fizično ne obstajajo več, ker so bila trupla uničena ali požgana, kot se je zgodilo v Pionirski ulici v Višegradu, kjer je bilo zažganih 65 še živih ljudi.

Čeprav je BiH, po podatkih ZN, prva na svetu po rezultatih pri iskanju pogrešanih in njihovi identifikaciji glede na število pogrešanih, Mašović ni povsem zadovoljen. Res so ob minimalnih sredstvih in ogromnem trudu dosegli, kot so se izrazili tujci, kolosalne rezultate, vendar je pogrešanih še vedno 7000 ljudi, vsaj štirikrat toliko pa je tudi njihovih najbližjih sorodnikov, ki gredo vsako noč v posteljo in vsako jutro vstanejo z eno samo mislijo, ali bo nov dan prinesel kakšno novico o njihovih najbližjih.

Pravica do groba

Mehmedalija Alić, ki je v Srebrenici izgubil več članov ožje in širše družine, njegov gluhonemi brat pa je še vedno pogrešan, je svojo pretresljivo zgodbo opisal v avtobiografskem delu Nihče. Z grenkobo se spominja, da je bil s svojo družino več let izbrisan, v svoji vasi pri Srebrenici pa sam gradi otroško igrišče, da bi vrnil upanje vaščanom. Kot je poudaril, ga je pri delu v Hudi Jami, čeprav ni bil deležen naklonjenosti, vodila želja po iskanju mrtvih, vrnitvi dostojanstva in pravice do groba, ki jo ima vsak človek. Vodila ga je tudi sila iskanja, ker še ni našel svojih dveh bratov in ker so mu pobili ves rod in vse prijatelje.

Kljub temu da ni dobil ustrezne strokovne ekipe in sredstev, mu je marca 2009 uspelo prebiti enajsto pregrado, kjer je našel gmoto približno 460 ljudi, naloženih drugega na drugem. Alić je izrazil obžalovanje, da je Huda Jama povzročila velik razdor v slovenski politiki in družbi. Sklenil je z besedami, da mora slovenska družba razčistiti s svojo preteklostjo, saj je brez tega dvomljiva njena prihodnost.