Strah pred še hujšo kaznijo iz Madrida

Barcelona – Ni se uprla katalonska vlada, ampak je delno prebegnila na tuje, zato se Madridu po spodleteli osamosvojitvi niso uprli niti katalonski ljudje. Danes bodo po nareku španskih oblasti predčasno glasovali na regionalnih volitvah, na katerih naj bi se pokazalo, kolikšno podporo uživa v Kataloniji independentizem in kolikšno unionizem.

Po vsem, kar se je zgodilo – katalonske politične aretacije, zaporniki in prebegi na tuje –, je čutiti vnaprejšnje razočaranje, da španska demokracija tako in tako ni demokratična, zato volitve ne bodo poštene. Po drugi strani je zaznati določeno resigniranost, ker je odstavljena katalonska politika oktobra »zavozila« nemara zgodovinsko priložnost za osamosvojitev. In velik je strah, da bi jih Katalonci avtoritarno dobili po glavi, če bi se nocoj pokazalo, da stranke, ki zagovarjajo neodvisnost, ne uživajo večinske podpore.

Po aktivaciji 155. člena španske ustave, ko je Madrid zasejal veliko bojazni in nelagodja, je bilo ob članih katalonske vlade odstavljenih še kakih 100 (visokopolitično imenovanih) ljudi. Denimo Albert Royo, direktor Diplocata, sveta za javno diplomacijo, ki formalno za zdaj ni razpuščen, zaposleni v njem pa nimajo jasnih navodil, kaj početi in kaj bo po današnjem dnevu. Odločno se je Madrid spravil tudi na katalonske delegacije po svetu, ki so neposredno pripadale uradni Barceloni. Odposlance, denimo Adama Casalsa na Dunaju, so odslovili takoj, pred kakimi desetimi dnevi so predčasno prekinili še druge pogodbe; vsi uslužbenci predstavništev na tujem so po večini odpuščeni in zapirajo pisarne. Nadaljevanje bo odvisno od tega, kaj bodo danes rekli katalonski volivci.

»Prihajajo še težji časi«

Kljub zastraševanju iz Madrida in medijski propagandi ima Martí Estruch občutek, da bodo zmagale »stranke, ki zagovarjajo neodvisnost«. Čeprav tudi v obratnem ne bo čudenja. »Vse je odprto. In možne so manipulacije rezultatov.« A da bi imeli independentisti večino tudi v parlamentu, se bosta morali Puigdemontova koalicija Skupaj za Katalonijo (JxCat) in Junquerasova Republikanska levica Katalonije (ERC) verjetno povezati s skrajno levo stranko CUP, ki pa ne bo hotela v vladno koalicijo brez jasnega zagotovila, da bodo skupaj osnovali katalonsko republiko.

»V CUP so se naveličali mečkanja. Mnogi Katalonci in ljudje na tujem težko razumejo, kako je mogoče, da smo osamosvojitveno prišli tako daleč: 1. oktobra smo izpeljali referendum, 1000 ljudi je bilo ranjenih, ker sta se spravili nanje španska policija in civilna garda, potem pa je katalonska politika klonila pred grožnjami Madrida. Politiki so se ustrašili, da bodo žrtve, da bodo ljudje ranjeni, morda tudi pobiti, kar je seveda resno. Toda Madrid zdaj ve, da nas lahko ustavi že z grožnjami. […] Za stranko CUP bodo zatorej ljudje glasovali zaradi njene odločnosti, ker hoče republiko.« Česar pa ni mogoče, kot so razočarani mnogi, trditi za JxCat in ERC, ki sta bili, resda tudi zaradi obtožb, sodnih procesov …, predvolilno precej previdni.

Razmere so »izredne«, zato niti kampanja ni bila normalna. A še nekaj je najbrž ključno: desničar Puigdemont in levičar Junqueras tekmujeta med seboj, namesto da bi sodelovala. »Razkolov v odstavljeni vladi je bilo preveč in še vedno so, v ERC očitajo Puigdemontu, ker je prebegnil v Bruselj, Puigdemont po drugi strani napada ERC, ker se predvolilno ni hotela povezati z njegovo listo. Težko je razumeti, da napadata drug drugega, namesto da bi se osredotočila na zmago.« Kajti če volitev ne bodo dobili independentisti, »čaka Katalonijo huda kazen iz Madrida. Prihajajo še težji časi.« Sodeč po javnomnenjskih anketah si je tudi težko predstavljati, da bi lahko katalonsko vlado sestavile stranke, ki podpirajo enotno Španijo; čeprav bi lahko danes presenetili ­predvsem desničarski Ciutadans (Državljani).

Podrejeni brez upiranja

Katalonci so, odkar velja 155. člen španske ustave, mirno podrejeni zapovedim Madrida in pokorni. »Kaj pa bi lahko storili, saj se je najprej uklonila naša vlada in deloma pobegnila na tuje,« je povedal Martí Estruch. Še največji »upor« je zato menda kak plakat z zahtevo po osvoboditvi političnih zapornikov, izobešen v pisarni na kakšnem ministrstvu. Navodila, ki jih katalonski javni uslužbenci dobivajo iz prestolnice, po večini upoštevajo … Pri tem kaže poudariti, da Madrid pri uveljavljanju 155. člena ravna dokaj inteligentno (morebiti je to znak, da nanj pritiska kdo iz Evrope oziroma tujine).

»Niso, recimo, dejansko prevzeli nadzora nad katalonsko javno televizijo in radiem. Mogoče so si premislili, ko so se proti ukrepu povezala mednarodna novinarska združenja … Rekli so, da bodo posegli v katalonski način poučevanja jezikov, katalonščine in španščine, kar se še ni zgodilo. Verjetno se zavedajo, da bi to sprožilo velik upor. Pa tudi katalonske policije niso prevzeli, ampak so le zamenjali prvega človeka s številko dve in zdaj nadzorujejo delo.«

A kljub določeni »premišljenosti Madrida« se mnogi bojijo, kaj bo jutri. Več kot očitno je namreč, da španska oblast hkrati obrača zgodbo na glavo: nasilnost pripisuje Barceloni, ki da je hotela izpeljati »državni udar«, medtem ko so za številne Katalonce »državni udar« 155. člen španske ustave in politična priprtja. Zato ni izključeno, da bo v katalonski politiki, ob današnjem porazu independentizma (ali pa ob njegovem slavljenju), še več obtožnic in aretacij … Tudi Puigdemonta gotovo čaka zapor, če se bo, kot je napovedal, ob morebitni zmagi zares vrnil v Katalonijo. Mogoče bo svet lahko spremljal nov nemogoč prizor: aretacijo zmagovalca, ki bo, kot preigravajo nekateri, morda le spregledal, da v Španiji ni vse tako, kot naj bi demokratično bilo.