Svet mora vedeti, kaj se je zgodilo

Strasbourg – Velika dvorana evropskega parlamenta je bila na nogah, ko je predsednik Martin Schulz letošnjo nagrado Saharova za svobodo misli podelil dvema jazidskima aktivistkama: Nadji Murad in Lamiji Adži Bašar. Navdušenje je bilo neizmerno, toda nekaj grenkobe je vendarle ostalo. Več kot ducat poslanskih sedežev, na katerih sedijo poslanci iz držav, ki nasprotujejo evropski begunski politiki, je ostalo sramotno praznih …

Slovesnost je bila po svoje ganljiva in obe nagrajenki sta na trenutke težko zadrževali solze. Posebej za to slovesnost sta si odeli jazidski noši. Mlajša Lamija je nosila belo ogrinjalo, nekaj let starejša Nadia pa vijolično. Dvorana, kamor je prišlo tudi nekaj njunih prijateljev in rojakov, ki zdaj živijo v Evropi, je bila navdušena. Še posebej takrat, ko se je dobitnicama te prestižne nagrade pridružil še rdečelasi in pegasti fantič Vahid, mlajši brat Lamije Bašar.

Priznanje vsem jazidskim ženskam

Po grozljivem pokolu, ki so ga nad Jazidi pred dobrima dvema letoma (avgusta 2014) v Iraku uprizorili bojevniki Islamske države, sta se brat in sestra prvič srečala šele ta ponedeljek. Zadnje leto in pol je namreč preživel v begunskem taborišču, zdaj pa so ga vendarle uspeli pripeljati v Nemčijo, kjer sicer živita obe nagrajenki. Nemčija je v zadnjih dveh letih sprejela blizu 65.000 Jazidov, za kar sta se ji obe toplo zahvalili. Jazidi so etnična in verska skupnost, katere vera je mešanica krščanstva, islama in starodavnega perzijskega zoroastrizma.

Za govorniški oder evropskega parlamenta je po podelitvi priznanja prva stopila Lamija Adži Bašar. Dejala je, da je ta nagrada pravzaprav priznanje vsem jazidskim ženskam, ki so še vedno v rokah Islamske države, teh je zdaj okrog 3500, in kajpak vsem njenim rojakom. Ko se je zgodil napad, je imela dobrih petnajst let. Bojevniki Islamske države, ki so jim Jazidi kdo ve zakaj še posebej napoti, so v njeni vasi Kočo pod goro Sindžar, kjer je doma tudi Nadia Murad, pobili skoraj vse po vrsti. Žive so ostale le mlajše ženske in dekleta, ki so jih preprosto zasužnjili. Lamija pravi, da so njo prodali štirikrat. Na tržnici. Kot živino. Vsakokrat je pobegnila, a so jo vedno ujeli. Zadnji lastnik je bil Eslam, iraški zdravnik, ki je nenehno mučil in posiljeval njo in druga dekleta. A nazadnje ji je le uspelo, da mu je pobegnila.

Med begom je prijateljica Katrin na minskem polju po nesreči stopila na mino. In tam ostala za vedno. Lamija je v Strasbourgu povedala, da so bili njeni smrtni kriki nekaj najbolj strašnega, kar je doslej slišala v življenju. Tudi sama je bila hudo poškodovana. Ko je prišla k zavesti, je bila prepričana, da ne bo nikoli več videla. Njen obraz je bil razmesarjen. Opečena je bila po vsem telesu. Ko so jo našli, so jo hitro prepeljali v Nemčijo in tam so ji rešili eno oko, tako da zdaj spet vidi. »Toda pomembno je, da mi je ostal glas. Postala sem glas svojih nemih rojakov, ki jih nihče noče slišati,« je dodala Lamija.

Genocid brez kazni

Podobno je bil ubran tudi nastop Nadie Murad, ki se je iz ujetništva (in posilstev) Islamske države rešila že novembra 2014. Slabega pol leta po pokolu na gori Sindžar, kjer so še zdaj razmetane jazidske kosti, kot je dejala. Islamska država je Jazidom takrat odvzela čast. Ta nagrada jim jo zdaj vrača. To, kar so bojevniki Isisa takrat storili z Jazidi, je po njenih besedah genocid, za katerega ni bil doslej še nihče kaznovan. Odkar je prišla v Nemčijo, se kot aktivistka zavzema za to, da bi Islamska država za zločine, ki jih je storila, končno le prišla pred sodišče. O tem, kaj so počeli z dekleti, ki so jih obravnavali kot nekakšno njihovo last, je težko govoriti, je dejala v Strasbourgu. Toda kljub temu o tem ne sme nihče molčati. Svet preprosto mora zvedeti, kaj se je zgodilo. In kajpak tudi ukrepati, kajti zgolj besede ne morejo nikoli oprati nobenega zločina.

Na slovesnost v Strasbourg sta bila povabljena tudi preostala dva finalista letošnjega boja za nagrado Saharova: novinar in urednik prepovedanega turškega dnevnika Cumhuriyet Can Dündar ter legendarni sovjetski disident in vodja krimskih Tatarov Mustafa Džemilev. Obema je skupno to, da sta zdaj v izgnanstvu. Can Dündar zaradi svojega članka, v katerem je razkril, da turške tajne službe dostavljajo orožje sirskim upornikom, Mustafa Džemilev pa zaradi odločnega nasprotovanja ruski okupaciji Krima, ki ta polotok znova vrača v čase sovjetskega totalitarizma. Preganjajo ju zaradi resnice, ki je danes noče nihče slišati. A nagrada Saharova, poimenovana po sovjetskem nobelovcu za mir in disidentu Andreju Saharovu, je bila po svoje ustanovljena prav zato, da bi resnica končno le premagala laži, ki jih dan za dnem brez vsakršnega sramu trosi politika.