Svet se je pogreznil skoraj do brezna, bo našel pot nazaj?

Samo nekaj dni pred münchensko varnostno konferenco, ki se je tudi letos udeležujejo številni politiki in varnostni strokovnjaki iz zahodnega in drugega sveta, so ameriške posebne vojaške enote v sodelovanju z uporniškimi v Siriji po nekaterih informacijah ubile več deset pripadnikov ruskih paravojaških enot, Iran grozi Izraelu, Kitajska pa umikajočo se supersilo ZDA odriva iz soseščine. Kako upravičen je naslov konference »Do brezna in nazaj«?

Ocene o domnevnih ruskih žrtvah prihajajo iz Sirije, iz ZDA pa obtožbe, da so ruske paravojaške enote s sirsko vladno vojsko napadle vojaško bazo uporniških Sirskih demokratičnih sil (SDF) z ameriškimi vojaškimi svetovalci vred na drugi strani dogovorjene­ demarkacijske črte. Hkrati je Iran, ki v Siriji vse bolj nastopa na vladni in ruski strani, z droni napadel izraelski zračni prostor, med maščevalnim bombardiranjem iranskih ciljev v njegovi sosedi je bilo sestreljeno izraelsko letalo. Iran Izraelu ne priznava pravice do obstoja, s posredovanjem v Siriji in drugod pa krepi tudi šiitski polmesec proti sunitskim državam, kar se ta čas najbolj kaže v sovražnostih med Teheranom in Saudsko Arabijo.

Vse to se dogaja v času prelomnih strateških sprememb na tem območju. ZDA so se umikale z Bližnjega vzhoda že pod demokratskim predsednikom Barackom­ Obamo in prazni prostor je hitro zapolnila Rusija, ki se ne ubada s parolami o svobodi in demokraciji, ampak kot kvaliteto hvali stabilnost diktatorjev. Tudi takšnih, kot je sirski voditelj Bašar al Asad, ki je že uporabil kemično orožje proti lastnemu prebivalstvu, če bi ga še kdaj, pa je zagrozil z napadom vsaj francoski predsednik Emmanuel Macron.

Minuli časi

Voditelj münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger ni edini, ki vidi nevarnosti tudi drugje v svetu. Opozoril je ne nevarno rožljanje z jedrskim orožjem med Severno Korejo in ZDA ter zaostrovanje med Rusijo in zvezo Nato v Evropi. Organizatorji varnostne konference v bavarski prestolnici so se že lani bali umika ameriškega predsednika Donalda Trumpa iz vloge garanta mednarodne varnosti in vprašanje je, ali bosta obrambni minister, general James Mattis, ter predsednikov svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster, ki sta že napovedala prihod, prepričala udeležence münchenske konference o kontinuiteti ameriške varnostne politike. Z nekonvencionalnim črpanjem fosilnih goriv se ZDA hitro otresajo energetske odvisnosti od bližnjevzhodne nafte, Trump pa odpira nove fronte tudi z zavezniki, ki jih obtožuje spodkopavanja ameriškega gospodarstva. Kanclerka Angela Merkel je po lanskem obisku v Beli hiši izjavila, da so časi, ko so se lahko popolnoma zanesli na druge, mimo.

Evropa odgovarja z novim varnostnim sodelovanjem in ZDA so že posvarile Evropsko unijo pred diskriminacijo ameriških podjetij med prizadevanji za okrepitev evropske vojaške moči. Če je soditi po Nemčiji, kjer zaradi pomanjkanja rezervnih delov in drugih nepravilnosti številni tanki, letala in še kaj niso usposobljeni za delovanje, se bo stara celina tudi v obdobju Donalda Trumpa še naprej naslanjala na Nato, pri čemer se ne bo mogla izogniti povečanju obrambnih sredstev. A Evropa še zdaleč ni enotna. Poljski premier Mateusz Morawiecki je pred obiskom v Berlinu svaril pred preveč lahkotnim obravnavanjem obrambnih vprašanj, čeprav je nacionalistična vlada v Varšavi v veliki meri sama zapravila zaupanje številnih drugih članic EU.

Iz zaveznikov v nasprotnike

Pri tem zunanjepolitičnega vakuuma zadnjih dveh ameriških predsednikov ne zapolnjuje le Rusija, iz soseščine ZDA poskuša odriniti tudi Kitajska in tudi tu si sedanja Bela hiša s trgovinskimi spori iz zaveznikov ustvarja nasprotnike. Do neke mere je mogoče razumeti Trumpovo pritoževanje, da Peking z valutnimi manipulacijami in drugimi enostranskimi ukrepi krade ameriška delovna mesta, saj se nad državno podprtimi kitajskimi industrijskimi ofenzivami pritožujejo tudi nekatere evropske države, njegova doktrina »sam proti vsem« pa ni videti zelo privlačna – ali uspešna – v času, ko avtokrati dobro razumejo drug drugega. Z njimi se spogledujejo tudi nekateri evropski voditelji. Kljub nemškim težavam z novo vlado bo v Münchnu vendarle nastopil zunanji minister Sigmar Gabriel, eden tistih, ki kažejo večje razumevanje za Rusijo Vladimirja Putina kot ZDA Donalda Trumpa. Zaradi zamer v lastni stranki se Gabrielu maje položaj vodje diplomacije, a je v imenu »realpolitike« nedavno v domačem Goslarju gostil tudi kolega iz čedalje bolj avtokratske Turčije. Tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan se vse bolj agresivno vpleta v dogajanje na eksplozivnem Bližnjem vzhodu, da bi uničil kurdske sile, ki jih zatira tudi doma. Tiste, ki bi si domišljali, da je to oddaljeno zaostrovanje, bi morala izučiti že zadnja begunska kriza, med katero so milijoni iskali zatočišče prav v Evropi. Ob morebitni novi, ki bi verjetno sledila resnemu zaostrovanju v evropski soseščini, lahko bolj ali manj izključimo, da bo levji delež prišlekov spet sprejela Nemčija. Zaradi dogodkov iz leta 2015 so se skrajni nacionalisti ustoličili tudi v tej državi.