Tiskane izdaje
Bruselj – Kljub nekaj premikom v zadnjem obdobju ostaja evropska perspektiva balkanskih držav trdna le na papirju. Razlog ni le razvpita širitvena utrujenost, marveč tudi negotovost, kdaj in kako bodo tamkajšnje kandidatke sploh pripravljene na članstvo.
Po drugi strani evropska politika opozarja na veliko ranljivost regije. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini je spomladi opozarjala na njeno izpostavljenost globalnim napetostim. »Balkan lahko zlahka postane ena od šahovnic, na kateri bodo potekale igre velikih sil,« je nadaljevala. Drugače kot vpletanje Rusije, ki se v balkanski regiji postavlja po robu agendi Zahoda bolj odkrito, tudi s propagandnimi manevri, je Kitajska dejavna predvsem na gospodarskem področju in s številnimi investicijami v strateških sektorjih.
V razpravah v bruseljskih strokovnih in političnih krogih, ki potekajo po pravilih Chatham House (brez navedbe vira), z zadržki spremljajo kitajsko delovanje na »balkanski svilni poti« v okviru širše kitajske globalne trgovinske strategije »ena pas, ena pot«. Očitno je, da Peking vidi Balkan v širši strategiji kot pot do najbogatejšega jedra Evrope. Kot je v študiji za EBRD ugotavljal v Grčiji delujoči nemški strokovnjak Jens Bastian, obrobna evropska območja na Balkanu s kitajske perspektive dobijo bolj osrednji položaj v evrazijskem gospodarskem območju, ki ga snuje Peking.
Budimpešta kot glavno logistično središče
Že nekaj projektov nakazuje smeri razvoja. Grško pristanišče Pirej, ki ga je kupilo državna družba Cosco, naj bi postal za Kitajsko nekakšen Rotterdam. Z naložbami v infrastrukturo v balkanskih državah bi se bolje povezal s srednjo Evropo. Posojila kitajske državne banke Exim so osrednji del naložbe v posodabljanje železniške proge Beograd – Budimpešta. Tako bi madžarsko glavno mesto postalo osrednje logistično središče. Naložba v prenovo ni mišljena za hitre vlake za potnike, marveč za prevoz tovora. Madžarski del proge je sicer glede spoštovanja pravil EU pod nadzorom Bruslja.
Kitajska ekspanzivnost je za strategijo Unije kočljiva z več vidikov. Že tako je sumničava glede pet let starega projekta 16+1, v katerem se Kitajska povezuje z vsemi enajstimi nekdaj socialističnimi članicami EU in petimi balkanskih državami. Na lanskem vrhu 16+1 v Rigi je kitajski premier Li Keqiang naznanil desetmilijardni sklad za naložbe, predvsem na področju infrastrukture. Bruseljska negotovost je povezana z vprašljivostjo vključevanja dela članic v ločene formate s Kitajsko, saj bi v geopolitični logiki služile politiki deli in vladaj.
Glede same balkanske regije so zadržki drugačne narave. Tu je Unija, tako podjetja kot različni javni vlagatelji, še vedno daleč največji investitor. V okviru berlinskega procesa, ki ga je leta 2014 zasnovala nemška kanclerka Angela Merkel, naj bi balkanske države približevali EU in bolje povezali z velikimi gospodarskimi projekti in naložbami v infrastrukturo. Drugače kot naložbe iz različnih evropskih virov, ki so povezane s strogim pogojevanjem, v primeru kitajskih naložb postopki stečejo veliko hitreje in domači politiki lahko volivcem hitro pokažejo kaj oprijemljivega.
Netransparentne naložbe
Kitajskim državnim naložbenikom ni mar za delovanje pravne države po evropskih merilih, človekove pravice in neredko tudi za okolje. Pogoji EU so po drugi strani trajnostni razvoj, okolje, vladavina prava. Kitajske investicije so manj pregledne, javnih razpisov za njih ni. Tudi težav z lokalnimi oblastmi ali pri sofinanciranju ne odpravljajo po pravni, marveč po diplomatsko-politični poti. Številne projekte, denimo gradnjo črnogorske avtoceste za povezavo pristanišča Bar s Srbijo, so prevzeli Kitajci, ker evropski investitorji niso bili prepričani o smotrnosti naložb.
Tudi obresti za posojila in plačilni roki so ugodnejši od tržnih. Prepričanje, da številni projekti niso gospodarsko vzdržni, krepi sume o kitajski »skriti agendi« onstran ozkih gospodarskih ciljev. Tako je Srbija, razmeroma majhna in siromašna država, v središču interesov kot bolj tradicionalni politični partner. Z zbliževanjem in naložbami bi si zagotovili tako lažji dostop do trga EU kot tudi politični vpliv, ko bo Srbija vstopila v EU. Nezanemarljiv kontekst je, da Unija postaja čedalje bolj pazljiva glede naložb kitajskih državnih akterjev v strateške panoge na stari celini.
Vprašanje, ki se postavlja v bruseljskih razpravah, je, koliko koristi sploh imajo balkanske države od kitajskih posojil. Povezana so namreč s pogoji, kakršen je angažma kitajskih podjetij in delavcev. Kljub ugodnim pogojem se že tako ranljiva balkanska gospodarstva z rastjo zadolženosti izpostavljajo tveganjem. Kot se je pokazalo v Makedoniji, velike kitajske naložbe spremlja – velika korupcija. Tudi trgovinski odnosi so izrazito neuravnoteženi. Zabojnike pripeljejo v polne in odpeljejo (skoraj) prazne. Okoli 90 odstotkov trgovinske menjave z balkanskimi državami predstavlja kitajski izvoz.
Strokovnjak Michal Makocki v analizi za možganski trust Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) vidi predvsem dve smeri delovanja Kitajske v balkanski regiji. Prva so logistični koridorji in gradnja nove infrastrukture. Druga so naložbe, denimo so v smederevsko železarno in gradnjo termoelektrarn. Makocki opozarja, da si Kitajska želi stabilnost in evropsko perspektivo regije, da bi čim bolje uresničevala svoje gospodarske interese. Paradoksalno pa da je, da kitajski projekti spodkopavajo reforme, kakršne želi v regiji izpeljati EU.
