Tiskane izdaje
Bruselj – Ko sta nemški kancler Helmut Kohl in francoski predsednik François Mitterrand 22. novembra 1989 nastopila pred evropskim parlamentom v Strasbourgu, sta od padca berlinskega zidu minila manj kot dva tedna. Časi so bili dramatični.
V socialističnih državah vzhodne in srednje Evrope je vrelo. Negotovost glede prihodnjega razvoja je bila velika, odziv Sovjetske zveze pod Mihailom Gorbačovom ni bil predvidljiv. »Prvič po vojni je bilo upravičeno upanje, da bo konflikt med vzhodom in zahodom presežen in bomo imeli trajno stabilnost in svobodo za vse po celotni Evropi,« je poslancem iz dvanajstih članic povedal krščanski demokrat Kohl. Francoski socialist Mitterrand je pozival k močni in strukturirani povezavi. Tudi odprtje dvanajsterice proti vzhodu je bilo v njegovih očeh samoumevno.
Dve plati medalje
To je bilo obdobje velikih strahov in dilem. Kohl je govoril, da sta združitev Nemčije in Evrope dve plati medalje. V Parizu so s precej nezaupanja gledali na projekt združitve velike sosede. Spraševali so se o prihodnji zvestobi združene Nemčije evropskemu povezovanju. Tudi zato je vzpostavljanje denarne unije dobilo močan pospešek. Velik projekt enotnega trga kot nov zagon povezovanja po dolgi utrujenosti se je bližal uresničitvi. Mitterrandovi in Kohlovi toni so bili pazljivi, a kljub temu v njih ni manjkalo optimizma.
Več kot četrt stoletja pozneje sta naslednika državnikov z obeh strani Rena, nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande, pred poslanci v Strasbourgu spet nastopila v dramatičnih časih. Unija doživlja notranjo strukturno krizo. Evro, ki ga je Kohl pozneje označil za projekt trajnega miru v Evropi, je na trhlih nogah. Na jugu EU so množice (mladih) brezposelnih. Sosedstvo EU na vzhodu in jugu je destabilizirano. Proti srednji Evropi se valijo množice beguncev in sprta Unija je videti, kot da ni kos velikemu izzivu.
Francosko-nemška naveza kot jedro evropskega povezovanja je po izgubi ravnotežja najbrž v največji krizi doslej. Sklepanje kompromisov je čedalje teže. Manevrski prostor Pariza zmanjšuje gospodarsko zaostajanje in vzpon desničarskega populizma v Franciji. Govorjenje o nemški hegemoniji v Uniji je postalo stalnica na levem in desnem robu evropske politike. Pred skupnim nastopom nemško-francoskega dvojca pred parlamentarci, prvem po letu 1989, je bilo pričakovati enotnost in predloge, kako se bo EU razvijala v prihodnosti.
Tako Hollande kot Angela Merkel sta se sklicevala na Mitterranda in Kohla. Oba da sta s pogumnimi odločitvami zaslužna, da je EU postala boljša. Čeprav so nastop kanclerke in francoskega predsednika v evropskem parlamentu že vnaprej razglašali za zgodovinski, z njim nista postavila novega mejnika ali oprijemljive vizije prihodnosti. Ker je begunska kriza najtežja kriza v EU, sta se največ ukvarjala z njo in njenimi posledicami. »Schengen moramo okrepiti, vrnitev nacionalnih meja bi bila tragična napaka,« je povedal Hollande.
Hollande je zagovornik evropske obalne straže, enotne azilne politike, skupnega seznama varnih držav. Prepričan je, da potrebujemo več Evrope, saj bi vztrajanje na mestu pomenilo nazadovanje. Priznal je, da je EU naredila napako, ker ni razumela, da bodo tragedije v Afriki in na Bližnjem vzhodu imele posledice. Tudi sirska vojna lahko po njegovem postane »totalna vojna«. Če bi se konflikti na Bližnjem vzhodu še naprej razraščali, bi lahko dosegli tudi Evropo. Hollande je prepričan, da Bašar al Asad kot »klavec lastnega ljudstva« ne more biti del rešitve.
Kanclerka Angela Merkel je premoščanje konflikta med vzhodom in zahodom pred 25 leti, ki da je postalo velika zgodba o uspehu, povezala z begunsko krizo. Kohlova izjava iz evropskega parlamenta leta 1989, »da vsi čutimo, da se dogajajo stvari z zgodovinskimi razsežnostmi«, da je danes spet aktualna. Glede odziva EU na begunsko krizo je Angela Merkel prepričana, da bo – tako kot je bila njena mantra med krizo v območju evra – iz nje izšla močnejša. »Priložnosti so večje od tveganj,« je povedala.
»Dublin je zastarel«
Konkretno si kanclerka želi postaviti azilni sistem v EU na nove temelje. »Dublin ne deluje, je zastarel,« je povedala. Namesto tega bi morali sprejeti sistem za pravično razdelitev beguncev, saj bremena ne bi smelo prevzemati le nekaj držav. Vsekakor naj bi bilo zapiranje v času interneta iluzija. Da ne bi ogrozili Evrope brez notranjih meja, bi morali bolje varovati zunanjo mejo EU. V luči krize bi evropska zunanja politika potrebovala novo usmeritev: »Bolj bi se morali lotiti reševanja konfliktov in odpravljanja vzrokov za beg.«
Četudi sta načela skoraj vsa kritična vprašanja na stari celini – ruskega predsednika Vladimirja Putina, denimo, nista omenjala –, sta govora razočarala tiste, ki so pričakovali, da bosta v slogu Mitterranda in Kohla predstavila prihodnje smeri razvoja načete EU. Njuna ugotovitev, da denarna unija potrebuje bolj trdne temelje, je stara že nekaj let. Še več, o tem, v katero smer naj bi šel razvoj evra kot srčike evropskega povezovanja, so med Parizom in Berlinom precejšnja razhajanja. Čas za prave zgodovinske govore očitno še ni prišel.
