Tiskane izdaje
Berlin - Grki so Aleksisu Ciprasu dolgo odpuščali politične akrobacije, tudi sprejetje varčevalnega diktata, čeprav je bil ta zanj še pred meseci barbarski zločin. Javnomnenjske raziskave tik pred volitvami kažejo tesno vodstvo konservativne Nove demokracije.
Prava grška politična razmerja bodo pokazale šele jutrišnje volitve, novemu voditelju konservativcev Evangelosu Mejmarakisu pa se je vseeno posrečilo vrniti velik del ugleda Novi demokraciji, ki so jo mnogi Grki doslej obtoževali sokrivde za nesrečni položaj svoje države. Podoben preporod se ni posrečil socialističnemu Pasoku, ki je z dinastijo Papandreu še bolj zaznamoval grški zaton v šibko gospodarstvo, preveliko državno potrošnjo in gigantske dolgove. Zadnje javnomnenjske raziskave Pasoku kažejo le 5,1 odstotka glasov, kar je celo za pet desetink manj od neonacistične Zlate zore ter za tri desetinke od komunistične KKE.Nova demokracija se lahko za velik del svojega prodora zahvali 61-letnemu »Vangelisu« Mejmarakisu, ki sicer izhaja iz kretske politične dinastije in je tudi sam deloval na številnih vidnih političnih položajih, a mu nikoli niso dokazali osebne korupcije. Zato pa daje vtis častnega možakarja iz bližnje kavarne in politika, ki bo vrnil državi stabilnost. Če poskuša Aleksis Cipras prepričati, da bo prav zaradi nasprotovanja varčevalnemu paketu najbolje poskrbel za njegovo uresničitev skladno z interesi običajnih Grkov, hoče Mejmarakis predstavljati novo Grčijo brez nenehne grožnje bankrota. Za to bi bil pripravljen celo v vlado nacionalne enotnosti.
Prvak Sirize je vsaj v zadnjem televizijskem soočenju zavrnil takšno možnost, a je v minuli polovici leta že tolikokrat spremenil mnenje, da ima zdaj težave z verodostojnostjo. Da mu ne bi pobegnilo še več pripadnikov tradicionalne politične baze, se pri Sirizi v zadnjem »strateškem dokumentu« spet predstavlja kot žrtev političnega in finančnega izsiljevanja zaradi želje po drugačni Evropi ter kot bojevnik proti veliko močnejšemu »globaliziranemu finančnemu kapitalu«. Razkril naj bi »hegemonistično vlogo Nemčije v evrskem območju« in tako prisilil nemške politične elite k investiranju veliko političnega kapitala »za izsiljevanje prve leve vlade na evropski celini po drugi svetovni vojni. Naš boj v minulih šestih mesecih je bil simboličen za vsa ljudstva Evrope in sveta, ki se bojujejo za konec globalne neoliberalne prevlade.«
Tudi Grki, ki se jim takšna govorica ne zdi za lase privlečena, pomnijo, da se Ciprasovi vladi še pred podpisom reševalnega paketa ni posrečilo prisiliti drugih držav evrskega območja k svojemu razumevanju Evrope, ampak je pokleknil pred njihovimi zahtevami. Toda vse še ni izgubljeno, saj mora tudi njegov nasprotnik Mejmarakis šele dokazati svoje vodstvo v stranki, ki jo obtožujejo bližine s privilegiranimi oligarhi. A se lahko Nova demokracija kiti z dosežki zadnjega konservativnega premiera Antonisa Samarasa, ki je prav s spoštovanjem zahtev »varčevalnega diktata« Grčiji lani že vrnil gospodarsko rast.
Kdorkoli bo jutri zmagal na volitvah v Grčiji, lahko ob nadaljevanju takšne politike zelo verjetno računa tudi na odpis dolgov. Če je še julija večina ekonomistov, ki so jih izprašali pri agenciji Bloomberg, zavračala delni odpis dolgov, ga zdaj velika večina ne izključuje ali ga celo pričakuje v obliki nižjih obrestnih mer ali daljšega odplačevanja, morda še letos. Grčija potrebuje Evropo tudi zaradi gigantskega navala beguncev na njene obsežne meje.
