Tiskane izdaje
Na nedeljskem referendumu o ustavnih spremembah - dejansko pa o uvedbi predsedniškega sistema - je 51,4 odstotka volivcev, ki so se odpravili na volišča, podprlo predloge predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in Turčijo »poslalo« na pot avtoritarnosti. Proti ustavnim spremembam jih je glasovalo 48,6 odstotka.
Ustavne spremembe, ki so jih turški volivci izglasovali na nedeljskem referendumu, bodo predsedniku Erdoğanu in vladajoči Stranki pravičnosti in razvoja (AKP) omogočile, da 80-milijonsko državo v dveh letih iz parlamentarne države »pretvorita« v predsedniško. To je bila dolgoletna želja Erdoğana, ki se je že kot predsednik vlade večkrat precej jezno soočil z »omejitvami« parlamentarno-demokratičnega načina vodenja države in družbe. Še posebej resno se je za uvedbo predsedniškega sistema zavzel po spodletelem državnem udaru julija lani, ko se je njegova vladavina vsaj za nekaj ur zatresla in je ostal brez – do tedaj – svojih ključnih zaveznikov: Evropske unije in Združenih držav Amerike. Naslednje predsedniške volitve bodo leta 2019. Mandat, ki predsedniku med drugim omogoča, da razpusti parlament, uvaja izredne razmere in izbira ministre in dva podpredsednika, traja pet let in ga je mogoče ponoviti. Teoretično bi Erdoğan, ki turško politiko kroji že petnajst let, državo lahko vodil vse do leta 2029.
Po novem v višjo prestavo
Po lanski uvedbi izrednih razmer, ki so v osmih mesecih postale »stanje«, in po čistkah v ključnih institucijah, od vojske in policije do sodstva in šolstva, ki so razcefrale preostanek civilne družbe, je bilo jasno, da se bo politična igra v Turčija zaostrila. Tesna referendumska zmaga bo barikade na poti do absolutne vladavine odstranila. »Napadale so nas druge nacije. Videli ste, kako nas je napadel Zahod. Niso nas razdelili. Bili smo že na svoji poti, z novim sistemom bomo prestavili v višjo prestavo. V tej državi moramo opraviti veliko dela,« je Erdoğan v nedeljo zvečer v Istanbulu nagovoril svoje privržence.
Podpornike predsednika države in že štirinajst let vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja je nagovoril tudi predsednik vlade Binali Yildrim, ki bi, ironično, zaradi referendumskih ustavnih sprememb lahko kmalu ostal brez službe, saj bo mesto predsednika vlade – ukinjeno. »Vsi smo bratje in sestre. Kot enotno telo se postavljamo po robu izdajalcem,« je bil na sedežu stranke v Ankari oster morda zadnji turški premier. »Hvala ti, Turčija. Hvala ti, sveti narod. Narod je imel zadnjo besedo in dejal Za!« je bil evforičen.
Mesta proti podeželju
Tako iz Erdoğanovih kot iz Yildrimovih besed bi bilo mogoče sklepati, da je ustavne spremembe in uvedbo predsedniškega sistema podprla velika večina volivcev in da zmaga vladajočega bloka ni bila nikoli ogrožena. A resnica je drugačna. Tesen referendumski rezultat je pokazatelj globoko razdeljene in razdvojene turške družbe.
Mladi in izobraženi so podprli več demokracije, a ne povsod. Foto Reuters
V treh največjih mestih – Istanbulu, Ankari in Izmirju – je zmagala opozicija, ki jo večinoma sestavljalo mladi, izobraženi in urbani prebivalci Turčije. Ti so v zadnjih letih, še posebej po protestih v istanbulskem parku Gezi junija 2013 in čistkah, ki so sledile lanskemu puču, ostali tako rekoč brez političnega glasu in tudi brez družbene veljave. Izpraznjeni prostor so na valu novega turškega nacionalizma in hvaležnosti do predsednika države, ki je Turčijo pripeljal z ekonomsko-strateškega obrobja v središče svetovnega odločanja, zapolnili pripadniki in privrženci Stranke pravičnosti in razvoja.
Razdvojenost turške družbe utegne močno vplivati na prihodnost države, ki na jugovzhodu bije vojno s pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK), hkrati pa je močno vpletena v vojno v sosednji Siriji in – za zdaj – nekoliko manj v prav tako sosednjem Iraku. Referendumski izid in izjave vodilnih turških politikov v zadnjih tednih kažejo na dokončen strateški umik Ankare od Bruslja, ki je s svojim arogantnim in preračunljivim vedenjem Turčijo najprej osamil, potem pa jo, podobno kot ZDA, potisnil v strateški objem z Rusijo. Ta je »darilo« pametno sprejela, vprašanje pa je, koliko ga bo lahko izkoristila in kako veliko breme bo za Moskvo »težka« država z drugo največjo vojsko v Natovem zavezništvu.
Nepravilnosti na voliščih
Turška opozicija je pod vodstvom Republikanske ljudske stranke (CHP) včeraj vložila zahtevek za ponovno štetje 60 odstotkov glasov, saj naj bi bilo na voliščih precej nepravilnosti. Podobno zahtevajo predstavniki kurdsko-levičarske stranke HDP. Nepravilnosti na voliščih in v pripravi referenduma so v svojem prvem poročilu potrdili tudi predstavniki Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki so bili med mednarodnimi opazovalci nedeljskega referenduma. »Referendum v Turčiji na splošno ni izpolnil standardov sveta Evrope. Zakonski okvir je bil neprimeren za resnično demokratičen proces, nasprotni strani pa nista imeli enakih možnosti,« je med drugim zapisano v prvem poročilu Ovseja.
