Tesnejše vojaško povezovanje Evrope

Obrambo Evrope je treba okrepiti. O tem se po volilnem preobratu v ZDA in kontradiktornih izjavah novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa o Natu in menda boljšem sodelovanju s Putinovo Rusijo v Evropski uniji začuda strinjajo tako rekoč vse članice. Prvi primeri takšnega novega povezovanja že potekajo.

Priprave na tesnejše vojaško sodelovanje evropskih armad, tako na njihov večji finančni prispevek znotraj Nata kot na bistveno samostojnejšo obrambo Evrope in večjo »interoperabilnost« evropskih sil, so se po zagotavljanju nemške obrambne ministrice Ursule von der Leyen že začele. Ministrica je ta konec tedna to potrdila med obiskom pri novem ameriškem obrambnem ministru Jamesu Mattisu, nekatere nove oblike sodelovanja med evropskimi armadami pa naj bi dobile svojo potrditev tudi med jutrišnjim bruseljskim zasedanjem obrambnih ministrov Nata.

Nemška zvezna armada (Bundeswehr) pri vseh teh procesih, kot je pred kratkim pisal FAZ, menda že prevzema vlogo »vodilne Natove armade v Evropi« in s tem tudi nekakšnega »vojaškega sidra« pri nastajanju bodoče skupne evropske vojske. Ti procesi naj bi po eni strani okrepili njeno vojaško moč, po drugi strani pa zagotovili veliko tesnejše in s tem tudi bolj učinkovito evropsko vojaško sodelovanje. Tako znotraj Nata kot za samostojnejšo obrambo Evrope.

Tipičen primer takšnega povezovanja bi lahko bil tudi najnovejši nemški dogovor o vojaškem sodelovanju z romunskimi in češkimi oboroženimi silami, ki naj bi ga ministri podpisali med jutrišnjim zasedanjem. Po teh sporazumih bi po ena češka in ena romunska brigada v prihodnje prešli pod nemško divizijsko poveljstvo, kar bi po eni strani omogočilo veliko učinkovitejše šolanje in urjenje teh enot, njihov večji komplementarni učinek, navsezadnje pa seveda tudi njihovo veliko večjo evropsko interoperabilnost.

Preplet velikih armad

V evropskem merilu tovrstno sodelovanje in povezovanje med vojskami različnih držav ni nekaj novega. Že desetletja poteka tako znotraj Nata, kjer je bilo od nekdaj treba poskrbeti za vojaško in poveljniško kompatibilnost enot, kot med posameznimi članicami EU. Včasih tudi iz političnih razlogov, zaradi katerih je po padcu zidu in ponovni združitvi Nemčije v obliki strahu pred znova za Evropo tudi vojaško premočno Nemčijo nastala nemško-francoska brigada. Sestavljena je iz štirih bataljonov s približno štiri tisoč vojaki, že več kot četrt stoletja pa ji samoumevno poveljuje skupno »mešano« nemško-francosko poveljstvo.

Podobne povezave že vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja potekajo tudi med nemškimi in nizozemskimi oboroženimi silami. Te so se predvsem iz praktičnih razlogov odločile povezati tako z oblikovanjem skupnih vojaških poveljstev kot s prepletanjem sodelovanja med različnimi rodovi vojsk, ki obema stranema omogoča ne le večjo kompatibilnost za potrebe Nata, ampak tudi racionalizacijo stroškov. Ta čas je po pisanju FAZ menda kar dve tretjini nizozemskih pehotnih sil podrejenih nemškemu poveljstvu, medtem ko je v nizozemsko tankovsko brigado vključen nemški oklepni bataljon, armadi pa sodelujeta tudi pri skupni zaščiti morskih meja, pri vojaških transportih, izvidniških poletih in na številnih drugih področjih.

Prizadevanja za tesnejše vojaško sodelovanje zadnjih nekaj let potekajo tudi med Nemčijo in Poljsko, kjer naj bi se prav tako oblikovale skupne kopenske enote in »mešane« mornariške patrulje pri varovanju Baltskega morja, vse to bi pa bilo del teoretičnega koncepta o čim bolj multinacionalnih vojaških enotah, ki ga Evropa potrebuje za samostojnejšo obrabmo, že pred časom pa ga je začela razvijati predvsem za potrebe Nata.

Specializacija manjših članic

Bistvo te ideje je ves čas bilo, da naj bi se velike evropske armade, ki objektivno razpolagajo z ogromno vojaško močjo, medsebojno čim bolj povezale in kompatibilno prepletle, hkrati pa odprle svoje vojaške zmogljivosti za vse manjše države članice, ki bi s tem dobile dostop do tistih vojaških zmogljivosti in oborožitve, ki si jih same objektivno ne morejo privoščiti. Manjše države bi velikim armadam to »uslugo« vrnile tako, da bi se same ustrezno specializirale in velike države razbremenile na vseh tistih specialnih področjih, ki jih manjše države lahko same v celoti zagotovijo za potrebe vseh.

Primer najnovejšega sodelovanja nemške armade z romunsko in češko, ki naj bi ga v Bruslju podpisali obrambni ministri vseh treh držav, bi bil tipičen primer takega povezovanja. Brigada češke vojske za hitre posege bo dodeljena nemški tankovski diviziji, stacionirani na jugu Nemčije, hitrimi enotam pa bo potem priključena še romunska mehanizirana brigada. Z izmenjavo in povezovanjem poveljniških struktur, skupnim šolanjem in urjenjem bodo tako nastale skupne multinacionalne sile, uporabne tako za hitre posege znotraj Nata kot za samostojno obrambo Evrope.

Podobno sodelovanje, ki od začetka leta pri zaščiti Litve in preostalih baltskih držav za zdaj poteka predvsem v okviru Nata, se je na pobudo bundeswehr že začelo tudi s številnimi drugimi evropskimi armadami. Previdnost pri tem seveda nikoli ni odveč. Ravnotežje moči, za kar so vse od druge svetovne vojne v okviru Nata v Evropi skrbeli predvsem Američani, je treba vsekakor zagotoviti. Res pa je tudi, da Evropa drugače kot s premišljeno kombinacijo svojih oboroženih zmogljivosti in doslednim upoštevanjem specifičnih prednosti vsake izmed svojih članic tako rekoč ne more (in tudi ne sme) priti do enotne, samostojnejše, kompatibilne in s tem tudi cenejše svoje skupne vojske.