Tiskane izdaje
Politično vlečenje vrvi se neutrudno nadaljuje. V parlamentu v Barceloni je del unionistične opozicije danes hotel spodnesti predsednika parlamenta Rogerja Torrenta (ERC), češ da brez nujne nevtralnosti deluje kot predstavnik sil, ki zagovarjajo neodvisnost. Z nezaupnico so ga spodkopavali zaman, kajti prevladalo je mnenje drugače mislečih.
Na današnjem izrednem zasedanju katalonskega parlamenta so razpravljali tudi o politični pravici vseh treh dosedanjih kandidatov za predsednika regionalne vlade, katerih potrditev so – drugemu za drugim – sodno blokirali v Madridu: Carlesa Puigdemonta, ki je zdaj priprt v Nemčiji, ter Jordija Sàncheza in Jordija Turulla, ki sta za zapahi v Španiji. Parlamentarci so pretresali, koliko lahko obtožbe, da so vsi trije independentisti napeljevali k uporu, preprečijo zavzetje prvega položaja v katalonski vladi. Po pričakovanju so v parlamentu, kjer imajo (šibko) večino struje, naklonjene neodvisnosti, izglasovali resolucijo, ki ščiti politične pravice omenjenih obtožencev.
Opozicija je glasovala proti, ogorčena je nad independentističnim vztrajanjem, da je Puigdemont predsednik. Očitno je, da se tragični politični pingpong za demokracijo ne more končati, saj nameravajo v stranki Skupaj za Katalonijo (JxCat) ponovno kandidirati Puigdemonta za predsednika generalitata, podporo pa mu med tem že zagotavljajo v skrajnolevičarski stranki CUP, ki ima resda samo štiri poslance, vendar ključne, da se ob še Republikanski levici Katalonije (ERC) independentistična politika večinsko ohranja naprej. Medtem je iz nemškega zapora že prišla Puigdemontova prošnja, da bi smel v prihodnje na daljavo tudi sam glasovati v parlamentu; iz njega je sicer slišati pobude o vladi vseh parlamentarnih strank. Razmere so pač skrajne in zato kličejo po izvirnih rešitvah.
Vohunska plat zgodbe
V Puigdemontovi tragični zgodbi o eksilu, aretaciji in nemškem zaporu zdaj mnoge vznemirja njena »vohunska plat« oziroma kako so nemški policisti v nedeljo sploh izsledili nekdanjega predsednika, ki je bil na poti iz Helsinkov v Belgijo. Kot je brati v medijih, denimo v El Paísu, so španski obveščevalci (CNI) – v operaciji jih je sodelovalo 12 – spremljali geopoložaj telefona najmanj enega od njegovih spremljevalcev, pa tudi na renault espace z belgijsko registrsko številko, v katerem je potoval še s štirimi zaupniki, so menda namestili sledilno napravo (menda ne prvič, a pred dvema mesecema so jo Katalonci pravočasno odkrili in o tem obvestili belgijsko policijo).
Če so informacije zanesljive, so španski agentje to v petek storili v zgodovinsko prelomnem mestu Wáterloo in pravilno sklepali, da se bo katalonski politik – za katerim je, kakor še za peterico kolegov na tujem, ustavni sodnik Pablo Llarena prav tako v petek odredil evropski nalog za priprtje – na sever stare celine peljal v avtu. Kakor je znano, se je nato iz Helsinkov vračal s trajektom vse do Stockholma in zatem nadaljeval pot po cesti do dansko-nemške meje, kjer so mu stopili na prste nemški policisti. Ni samo iz trte izvito vprašanje, zakaj niso Puigdemonta aretirali že prej v kateri drugi evropski državi, se pa menda ponuja teza, da so ga »španske oblasti« namerno spustile do »prijateljske« Nemčije, kjer so ga potem aretirali v Schleswig-Holsteinu med postankom na bencinski črpalki. Zdaj se tudi ve, kdo so ljudje iz njegove tesne bližine na tujem: med tistimi, ki so bili z njim v avtu, je, denimo, katalonski podjetnik Josep María Matamala Alsina, ki menda skrbi za njegovo denarno preživetje v tujini. Četverico zaupnikov je v torek že začelo preiskovati špansko nacionalno sodišče ... Po nekaterih pisanjih je Puigdemont vedel, da mu sledijo španski obveščevalci, a je menda upal, da se mu bo uspelo vrniti v Bruselj, še preden bi ga aretirali kje drugje in strpali v zapor.
Kaj pa mi, državljani Evrope?
Njegova (politična in zasebna) tragika in še usoda drugih katalonskih independentistov za zapahi vznemirja neredke svobodne glasove po Evropi. V pariškem Le Mondu, denimo, so se pod skupno besedilo podpisali znani pisatelji Erri De Luca, Jean-Marie Laclavetine, Daniel Pennac in Roberto Saviano in izostrili misel: »Mi, državljani Evrope, zahtevamo takojšnjo izpustitev na prostost Kataloncev, ki so po zaporih zaradi političnih prepričanj.« Kot so poudarili, grozi obtoženim upora in subverzije tudi do 30 let zapora, čeprav niso nikomur skrivili niti lasu. Sploh ne gre za to, ali omenjeni francosko-italijanski intelektualci podpirajo neodvisno Katalonijo ali je ne, »ampak se postavljamo v bran Evropejcem, ki so za zapahi samo zato, ker so zvesti svojim besedam«. Ker se avtorji čutijo dolžne zagovarjati svobodo govora, zahtevajo njihovo izpustitev in prav tako umik pretiranih obtožb. Če je Evropa laboratorij demokracije, potem je potreben širši evropski premislek o Kataloniji. In če je stara celina prostor nikdar dovolj demokratične demokracije, potem je treba v kali zatreti »vsakršno zatiranje manjšin« in zahtevati, da so »drugačna mnenja in prepričanja« vodilo v razprave, in ne v zapor.
Seveda vsi Evropejci ne mislijo tako, tako kot je tudi Katalonija naprej razklana na tiste, ki verjamejo, da je independentizem politični smrtni greh, za nasprotnike je odrešitev prihodnosti, za mnoge v preseku pa dokaz, da je v Španiji nekaj hudo gnilega ... A danes je nekaj za Katalonce spodbudnega zadišalo vsaj iz Škotske, kjer je pred policijo in zatem sodišče stopila prebegla nekdanja katalonska ministrica za izobraževanje Clara Ponsatí, za katero je bila prav tako razpisana evropska tiralica. Političarka, katere prihodnost je zdaj v rokah škotskega pravosodnega sistema, je bila po zaslišanju pogojno izpuščena na prostost.
