Tiskane izdaje
London − Evropska integracija z vidika zgodovine nikoli ni bila neizogiben proces, je prepričan David Abulafia, profesor na univerzi v Cambridgeu in avtor več priznanih del o Sredozemlju. Njegovi pogledi v marsičem predstavljajo reprezentativen vzorec britanskih občutij, predvsem pa pomislekov v zvezi s konceptom združene Evrope. Za obstoj Britanije v Uniji bodo potrebne velike spremembe, pravi. Vprašanje pa je, ali jih bo možno doseči.
Nasprotovanje ideji evropske integracije je Abulafio spodbudilo k povezovanju z drugimi britanskimi akademiki. V začetku leta je postal prvi obraz kampanje Historians for Britain, v kateri se je skupaj z 49 vplivnimi britanskimi zgodovinarji zavzel za izpogajanje novih pogojev članstva države znotraj EU in izvedbo referenduma o izstopu iz povezave. Kot je znano, se bo njihova želja v prihodnjem letu ali dveh uresničila.
Profesor Abulafia, kako naporno se je boriti proti tako veliki ideji in projektu, kot je Evropska unija?
V resnici ne gre za borbo, večina ljudi v Britaniji bi namreč rada bila sestavni del neke evropske organizacije. Bolj kot to gre za vprašanje reforme EU in vloge Britanije pri spodbujanju te reforme. To je tisto, kar britanski premier ponuja: temelji na argumentu, da obstaja točka, na kateri bo Evropa šla dlje od tistega, kar si Britanija želi − v kar je mislila, da je privolila pred toliko leti, ko se je pridružila Uniji. Evropa se torej mora odločiti, ali še hoče imeti Britanijo med svojimi članicami; to ne more biti samo odločitev Britancev. Gre za vprašanje pogajanj in del teh pogajanj mora biti tudi reforma Evropske unije ... področje birokracije, odločevalski proces, razlike med političnimi tradicijami držav. Ne gre za nasprotovanje Evropski uniji kot taki; želimo jo samo pripraviti k temu, da razmisli o tem, kaj sploh je, kaj si želi postati in ali lahko pomeni enako za vse [države članice]. Zadnje je zelo pomembno vprašanje. Nisem prepričan, da lahko.
Koncept združene Evrope za veliko držav predstavlja možnost, da začnejo znova in s tem pozabijo na težko preteklost. Britanija je tu izjema.
Res je. Gre za nekatere nove članice EU − Slovenija je med njimi −, ki so se na eni strani zelo trdo borile, da so osvojile neodvisnost izpod nekdanjih komunističnih sistemov, na drugi strani pa so se zdaj znašle v položaju, ko morajo elemente suverenosti prenesti na EU. Nekatere od teh držav vidijo prednosti v ekonomski integraciji, nekaj povsem drugega pa je politična integracija. Glede nje moramo biti pazljivi, saj nočemo zbuditi intenzivnih, agresivnih oblik nacionalizma, ki se že pojavljajo na nekaterih koncih, denimo na Madžarskem. Prizadevati si moramo za ohranitev civilne razprave o nacionalni pripadnosti in razlikah med državami. Britanija, nasprotno, nikoli ni bila podvržena močnemu nacionalizmu. Izjema danes je seveda Škotska, ampak gledano v celoti, nikoli nismo govorili o britanskem nacionalizmu, kar je bila deloma tudi posledica štirih narodnosti, združenih v eno državo. Predanost državi se je izražala predvsem kot patriotizem, kot želja po njeni obrambi v času svetovnih vojn.
Kaj pa teza o Evropski uniji kot generatorju miru na celini? Ali je mir posledica evropskega povezovanja?
Težko bi se strinjal s tem. Če hočete identificirati, kaj je prineslo politično stabilnost po koncu druge svetovne vojne, še pred pojavom EU, je bila ključna ustanovitev zveze Nato. Unija je sledila šele mnogo kasneje, skupna zunanja politika pa je prisotna šele zadnjih nekaj let. EU je na tej ravni igrala precej skromno vlogo. Spodbuda za ohranjanje miru na celini je bila predvsem posledica napetosti med Zahodom in državami na drugi strani železne zavese. Šele po razpadu Sovjetske zveze je EU začela igrati večjo vlogo pri zagotavljanju miru.
Na evropsko integracijo se vse od podpisa rimske pogodbe leta 1957 gleda kot na nekaj neizogibnega. V njej so se države zavezale, da se bodo pomikale v smeri »čedalje tesnejše unije«. Koliko današnjih problemov EU izvira iz pomanjkljive opredelitve te osnovne ambicije?
Ko pomislimo na tisto frazo, je naša prva reakcija, kaj sploh to pomeni. In ta nejasnost je povzročila precej ugibanja v Britaniji. Kdaj se ta proces konča? Ali je zamejen z osnovnimi načeli rimske pogodbe ali gre za nekaj, kar predpostavlja vsaj neko mero politične integracije? Vprašanje je torej postalo popolnoma odprto, kar pomeni, da se ga je lahko interpretiralo na različne načine. Zdaj smo se znašli pred razpotjem: na eni strani so tisti − in jaz sem zagotovo med njimi −, ki si želijo nadaljevati ekonomskega sodelovanja na zelo visokem nivoju, ki vidijo prednosti skupnega trga; nasproti nam stojijo tisti, ki mislijo, da se mora proces nadaljevati s politično integracijo. Del problema je, da za dosego določenih nivojev ekonomske integracije potrebujete tudi politično. Jasno je, da nekatere države nočejo biti sestavni del takšnega okvira. Britanija, ki se evru ni pridružila, zagotovo ne. Tudi pri tistih državah, ki kažejo interes po večji integraciji, ni jasno, kako daleč si želijo iti. Ne morem si predstavljati Francozov in Nemcev, da bi privolili v prihodnost v zelo tesni Uniji, toda lahko bom presenečen.
So sanje o združeni Evropi danes sploh še smiselne?
V Bruslju vztrajajo, da je to neki velik cilj. Toda kaj ta koncept sploh pomeni? Pojavljata se dve zelo različni predstavi: prva pravi, da bo združevanje Evrope in identitet posledica skupnega trga ... druga, ki je popolnoma nasprotna, trdi, da je Evropa že od nekdaj imela skupno identiteto. A z izjemo obdobij, kot je bil, denimo, čas rimskega imperija, v resnici nikoli ni obstajala kot koherentna enota. Kar mene skrbi kot zgodovinarja, je, da se potvarja evropska zgodovina, da bi se utrdila ideja, da smo Evropejci vedno bili in da bomo tudi vedno ostali. Ljudi, ki temu nasprotujejo, se prikazuje, kot da so na napačni strani zgodovine, kot da stojijo nasproti neizogibnemu procesu, ki temelji na predpostavki, da je pod površjem obstajala neke vrste »evropskost«. Ne verjamem, da ima koncept evropske identitete trdne korenine v preteklosti. Trditev, da je bil Karel Veliki oče Evrope, se mi zdi popolnoma nesmiselna.
Predpostavimo, da Evropa nima skupne identite. Ali se lahko evropski demos ustvari?
Mislim, da ne. In to lahko potencialno povzroči velike težave. Nimam nikakršnih simpatij z radikalnimi strankami, ki se pojavljajo tako na skrajni desnici kot skrajni levici, a vzpon nacionalističnih gibanj je reakcija proti vsiljevanju govorice o evropski identiteti. Pojavljajo se predvsem v lokalnih oblikah, v Kataloniji in na Škotskem na primer. Zanimivo je tudi, da nočejo zapustiti EU, čeprav njihovo popularnost krepi ravno govorica o skupni identiteti, ki ji mnogo ljudi instinktivno nasprotuje.
Radi tudi vlečete vzporednice med zgodovinskim determinizmom in trenutnimi gospodarskimi ter finančnimi težavami južnih članic EU. Kje vidite povezavo?
S tem mislim predvsem na Grčijo in Portugalsko, ki nista dosegli pričakovane ravni gospodarskega razvoja. Te države se je spodbujalo, da postanejo bolj evropske, brez razmišljanja o širših ekonomskih posledicah. Evro je bil v vsakem primeru ekonomska norost; nisem ekonomist, ampak ta sistem preprosto ne more delovati, ko imate na kupu toliko različnih gospodarstev. Kar smo videli, je bil zelo škodljiv poskus ustvarjanja nekakšnega ekonomskega paradiža južnoevropskih držav, ki je uničil njihovo gospodarstvo, uničil je pravzaprav Sredozemlje. Te države so bile vedno del sredozemskega prostora, s približevanjem Bruslju pa so obrnile hrbet ekonomski sferi, ki je bila zanje od nekdaj precej pomembna.
Zakaj južne članice ne prepoznajo te napake?
Nazaj jih drži privlačnost članstva v klubu bogatih držav. Vsaj tako je videti, če o Nemčiji razmišljamo kot o modelu. V Italiji je pred časom izšla knjiga avtorja Angela Bolaffija, ki Nemčijo predstavlja v točno takšni luči (op. p.: naslov knjige je Cuore tedesco. Il modello Germania, l'Italia e la crisi europea). Bolaffi govori o tem, kako morajo Italija in druge sredozemske države za vzor vzeti nemški ekonomski model in kako bi Nemčija morala prevzeti vodilno vlogo na tem področju. Kar sicer že počne. Vse skupaj temelji na ideji, da bi se lahko Italija regenerirala, če bi le sledila nemškemu modelu. Ideja je krasna na papirju, ampak ni jasno, kako bi jo sploh lahko uresničili.
Britanija medtem pluje proti toku. Kolikšna je verjetno, da ji na koncu uspe?
Cameron si je dal dve leti časa za izpoganje novih pravil, kar je zelo malo glede na velike strukturne spremembe, ki so potrebne. Logično se pojavlja veliko nasprotovanja pri nekaterih evropskih državah, zlasti na temo migracij, in to je področje, kjer anksioznost zelo močna. Lahko se pogovarjamo o tem, ali je ta upravičena ali ne, ampak dejstvo je, da jo je treba nasloviti. Cameron bo poskušal doseči napredek, a to bo težko. Ne govorimo namreč samo o spremembah britanskega odnosa z EU, ampak o reformi politične strukture Unije in rešitvi problema demokratičnega deficita, ki bi ju verjetno podprlo kar nekaj držav. V dveh letih se to ne bo zgodilo. Premier se bo iz Bruslja verjetno vrnil z naborom zagotovil, ki bodo prepoznala vsaj nekatere od zahtev Britanije. Najverjetneje med njimi ne bo imigracije. Če bo večina od njih prepričljiva, če bodo prepoznala posebnosti Britanije, verjamem, da bo zelo veliko ljudi glasovalo za nadaljnje članstvo. Če bodo razočarani, bodo glasovali za izstop. Za zdaj še vse ostaja v zraku.
