Tiskane izdaje
Metafora je drzno slikovita, toda tudi na mestu: v Parizu te dni vrtijo dokumentarni film Noben človek ni otok (Nul homme n'est une île), v katerem režiser Dominique Marchais poetično-realistično nakazuje potencialni preobrat - nesrečne kure v resnici lahko postanejo srečne, če le pridejo v prave roke.
Dokumentarec išče odgovor na vprašanje »Je lokalno še zadnje ozemlje utopije?« in ga (deloma) ponudi, kakor ga je po nedavni večerni projekciji v pariški kinodvorani Reflet Medicis pojasnil njegov avtor Dominique Marchais. Za kaj gre in kje se dogaja?
Prepotrebno socialno-ekološko prebujanje
Tema je ekološka in pravična socialna ekonomija, njena prizorišča pa so v Evropi: na Siciliji, v Švici in Avstriji, kjer poskušajo globalnemu razvrednotenju lokalnega, nenehnemu klestenju stroškov dela in pogubljanju duš, pa naj gre za dušo posameznika, živali ali krajine, kljubovati s tesnim povezovanjem na mikro ravneh. In tako so na Siciliji, denimo, osnovali zadrugo Srečne kokoši (Galline felici).
Kakor se zavedajo zadružniki, je potencial narave na otoku izjemen za pridelovanje hrane, razjede globalizacije in turistifikacije pa so tudi tam globoke: mnoge nekdanje kmetijske površine so izpodrinila nepotrebna komercialna središča in skladišča, podobno kot so na nekoč obdelane njive in nasade agrumov v zadnjih desetih ali petnajstih letih grobo zarezali tudi ceste - s praznimi obljubami, da bodo po njih pripeljali še delovna mesta. Ni se zgodilo, so pa številnim pridelovalcem onemogočili dostojno življenje, celo preživetje, in tako pognali s trebuhom za kruhom premnoge mlade domačine. In vendar je tudi v globalnem neekološkem ekonomskem cunamiju poštena in zelena drugačnost mogoča, kažejo Srečne kokoši, kmetijsko-socialna kooperativa malih in srednjih ekoloških kmetov, ki so si za vodilo izbrali sodelovanje, horizontalno soodločanje, solidarnost in spremembe. Njihova zdaj že 15-letna zgodba o pridelavi in prodaji ne le agrumov, avokada, kivijev ..., ampak tudi zelenjave, marmelad, piškotov in drugih domačih proizvodov, je zgodba o uspehu, kajti na drugi strani se jim je uspelo neposredno povezati z odjemalci podobne biofilozofije; tako v Italiji kot v Franciji, Belgiji in Avstriji. Pot do strank, po večini samoorganiziranih skupin, ki želijo jesti zdravo, so si utrli mimo lokalnih in nacionalnih oblasti: pa čeprav apetiti teh po zemljiščih ne pojenjajo. In ker je Sicilija pač Sicilija, so se morali prebiti prav tako mimo mafijskih struktur: četudi zato plačujejo davek »il pizzo«; a tako jim vsaj v času pobiranja pridelka tega ne pokradejo in tudi po terenu ne pustošijo podtaknjeni požari.
Večno aktualna freska
Režiser Dominique Marchais v svojem filmu ob dobri praksi s Sicilije prikaže še zgled razsvetljenega povezovanja med lokalnimi oblastmi ter domačimi arhitekti in obrtniki v Vrinu v Švici ter v Bregenzerwaldu v avstrijski zvezni deželi Predarlska, ne naniza pa nobenega primera iz Francije, saj je ta po njegovem premočno centralizirana in povsem vertikalne hierarhične mentalitete, in tudi zadružništvo je med Francozi slabo razširjeno. Pri tem ni nepomembno, da filmsko pripoved začne in konča z znano fresko italijanskega srednjeveškega slikarja Lorenzettija, poimenovano Dobra in slaba vlada. Poslikava, ki jo je mogoče občudovati v palači v toskanski Sieni, je prikaz odnosa med mestom in podeželjem pa tudi krasnih ali uničujočih posledic dobrega oziroma slabega vodenja. Občutek soodločanja prek poštenih predstavnikov - dobrodejno spodbujanih in zato motiviranih z zavedanjem, da vsi delajo zase in nič manj za skupno dobro - je bil v srednjeveški Sieni ključen, in nič drugače, vsaj kot razmišlja francoski filmar, ne more biti danes. Pa avtor pri tem ne graja počez globalnega kapitalizma, ampak želi drugače in nenaivno povedati, da je tudi neizogibni globalizem mogoče živeti srečno lokalno ... - če le ni cilj neskončna rast zaradi rasti same, in kadar se ljudje, ki želijo pošteno plačilo za svoje delo, uspešno povežejo z ljudmi, ki so pripravljeni dobro plačati za kakovost.
Kot v obratu za množično nesenje jajc
In zakaj toliko govora o srečnih kokoših? Eden izmed pridelovalcev iz enako poimenovane sicilijanske kooperative se vedno znova odpravi v obrate baterijske reje nesnic (tudi pri nas je v podpisovanju peticija proti tovrstni proizvodnji jajc), da bi rešil vsaj tiste odpisane kure, ki ne nesejo več. Potem ko jih na svoji kmetiji izpusti na prostost, potrebujejo izčrpane živali menda kakšen mesec, da se zavedo sveta: se naučijo osnovnega, denimo hoditi po zemlji, se okrepijo in potem, lepe in srečne, dočakajo naravno smrt. Za Sicilijanca je tudi svet vse bolj izčrpavajoča baterijska fabrika, iz katere pa se je v resnici še vedno mogoče srečno rešiti: ob vodilih, kot so solidarnost, čeznacionalno sodelovanje, evropsko sobivanje, širjenje pravih zgledov. Saj se menda strinjamo: noben človek ni otok.
