Tiskane izdaje
Rekordno število škotskih volivcev, ki je včeraj odločalo in odločilo o enem najbolj pomembnih vprašanj v zgodovini Škotske, je s 55 odstotki glasov proti sporočilo, da še ni napočil čas za neodvisnost. A njihov glas proti samostojnosti po trditvah britanskega premiera Davida Camerona ni bil glas za status quo. Je glas, ki je dal Združenemu kraljestvu priložnost za prihodnost in spremembe, s katerimi bodo dežele dobile več pristojnosti, ko gre za vprašanja financ, sociale in davkov.
Da se odnosi znotraj Združenega kraljestva ne morejo preprosto vrniti v stare tirnice, je prepričan tudi predavatelj mednarodnega prava v Oxfordu Jure Vidmar, ki je v zadnjih mesecih svojo pozornost namenil tudi prihodnosti Škotske.
Ste pričakovali takšen razplet škotskega referenduma o neodvisnosti?
Pričakoval sem, da za samostojnost ne bo dovolj glasov, čeprav se v zadnjih dveh tednih tega ni dalo z gotovostjo napovedati. Na začetku kampanje je kazalo, da bo ideja o samostojnosti doživela brodolom. Podpora je potem vztrajno rasla in v ciljnem sprintu prišla zelo nevarno blizu. Na koncu je kazalo, da bi izid utegnil biti še bolj tesen, kot je bil.
Kljub temu da so Škoti včeraj glasovali proti samostojnosti, vsi ponavljajo, da je napočil čas za spremembe, da se življenje ne more več vrniti v stare tirnice. Zakaj?
Če si izposodim citat iz slovenske ne tako oddaljene zgodovine, nič več ne bo tako, kot je bilo. Duh je ušel iz steklenice. Škoti so se soočili z zelo resno možnostjo, da bi odslej imeli svojo državo. Tudi tisti, ki so samostojnosti nasprotovali, so se morali soočiti s to možnostjo. Čeprav je veliko vprašanj ostalo nerešenih (npr. valuta, članstvo v EU), so se ljudje zavedli, da Škotska lahko deluje kot država in gre svojo pot. Škotski prvi minister [Alex] Salmond je priznal poraz in pozval vse ljudi, naj spoštujejo demokratično voljo ljudstva, a pomenljivo dodal, da se Škoti tokrat še niso odločili za samostojnost. Rezultat je takšen, da zagovornikom neodvisnosti ni porezal kril. Obenem vlada v Londonu ne more mimo dejstva, da je bilo Združeno kraljestvo rešeno za las.
Kaj poraz na referendumu pomeni za škotsko vlado Salmonda in njegovo stranko SNP?
Po prvih odzivih je sklepati, da so izgubili bitko, ne pa tudi vojne. Če bi bil poraz hud, bi vlada verjetno morala odstopiti. Tako pa se zdi, da bodo teh 45 odstotkov pospravili v žep in šli naprej. Najprej bodo pritisnili na London, naj uresniči obljube po najvišji stopnji devolucije. Rezultat vidijo tudi kot potrditev, da je njihov boj za neodvisnost legitimen in ideja ni poražena. Kot rečeno, Salmond pravi, da Škoti tokrat še niso glasovali za samostojnost. Nasprotniki samostojnosti danes sicer proslavljajo, a čas zna pokazati, da je bila to pirova zmaga. Seveda pa nimam steklene krogle, zato je napovedovanje prihodnosti sila nehvaležno in težko delo.
Kakšne spremembe pa zdaj čakajo Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske?
Po referendumskem porazu samostojnosti, gledano od zunaj, s stališča mednarodnega prava, sprememb torej ne bo. Zgodile pa se bodo znatne spremembe od znotraj, po ustavnem pravu. V zadnjem času je London dal veliko obljub, da bi Škoti le ostali, nekaj obljub je bilo danih tudi v paniki, ko je želja po neodvisnosti prišla že blizu 50 odstotkom. Ena od teh obljub je bila celo federacija. Škotski je bila ves čas ponujana 'najvišja stopnja devolucije'. Poti nazaj zdaj ni več. V prvih odzivih so zagovorniki samostojnosti že rekli, da je napočil čas, da se dane obljube uresničijo. Je pa danes težko napovedati, kako točno se bo država preoblikovala. To bo stvar dogovora in London bo imel zelo slabe karte.
Kako bo izid škotskega referenduma, če sploh, vplival na druge narode (npr. Katalonce), ki vse glasneje zahtevajo neodvisnost?
Zgledi vlečejo. Vemo, da Katalonci načrtujejo referendum za november. V zadnjem času sem imel veliko stika s kanadskimi pravniki in diplomati, ki so pozorno spremljali škotsko epizodo in so zelo zaskrbljeni, da bi Quebec koval železo, dokler je vroče. Čeprav je škotski referendum padel, je postavil pomemben precedens, na katerega se bodo sklicevala ostala gibanja za samostojnost. Prišlo je namreč do dogovora in londonska vlada je Škotom dala proste roke, da odločijo o svoji prihodnosti.
V nasprotju z nekaterimi tolmačenji v širši javnosti, pravica do samoodločbe po mednarodnem pravu ne pomeni pravice do samostojne države ali odcepitve. Matična država zato ni dolžna sprejeti odcepitve dela svojega ozemlja, tudi če je takšna zahteva podprta s široko referendumsko večino. Pogosto matične države takšno rešitev sprejmejo šele po dolgotrajnih vojnah, kjer referendum o neodvisnosti postane del mednarodno nadzorovanega mirovnega procesa. Na Škotskem pa je bil referendum razpisan na podlagi miroljubnega dogovora.
Postavlja se vprašanje, ali lahko demokratična država preprosto ignorira široko voljo ljudstva v podporo samostojnosti dela ozemlja. Čeprav ji mednarodno pravo ne zapoveduje, da mora samostojnost sprejeti, ji to morda lahko zapoveduje notranje načelo demokracije. Škotska bo zato postala pomemben precedens. Čeprav je referendum padel, bo ostalo pomembno to, da se matična država ni sklicevala na omejitve demokratične volje po mednarodnem pravu, ampak je omogočila, da ljudstvo res odloči.
