Turčija in EU: Visok prag, uničujoč za opozicijo

Na nedavnih ponovljenih ­volitvah v Turčiji se je kurdska Ljudska demokratična stranka­ znova uvrstila v parlament, še bolj pomnimo njen zgodovinski uspeh junija, ko je HDP gladko prestopila volilni prag. Desetodstotni prag pa je pogosto nepremostljiva ovira za opozicijo.

Države imajo različne vstopne pragove v parlament, večina evropskih pozna petodstotni volilni prag. Koliko odstotkov glasov mora kaka politična stranka zbrati za vstop v parlament, je pomemben kazalnik: visok volilni prag je uničujoč za opozicijo in slab za demokracijo. Na ta način postane dvomljiva tudi reprezentativnost parlamentov, količina nezastopanih volivcev je velika.

Pomenljivo visok, najvišji parlamentarni prag pozna Turčija, ki se je morala zaradi tega celo zagovarjati pred Evropo. Podobno visok prag ima tudi Rusija, pred leti ga je dvignila s pet na sedem odstotkov. V praksi to pomeni, da lahko več strank dobi nekaj manj kot desetodstotno podporo, zaradi česar je za tiste, ki se uvrstijo v parlament, glasoval manjši del državljanov.

Poznamo številne primere uveljavljenih strank, ki jim ni uspelo prestopiti volilnega praga, pred dvema letoma so, denimo, izginili s prizorišča liberalci v Nemčiji. Najbolj izstopajoč tovrsten primer v Sloveniji je bilo izginotje LDS.

Evropske kritike

V Turčiji je na novembrskih parlamentarnih volitvah vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana dobila absolutno večino, kar je močan udarec za opozicijo. Kljub temu sta kurdska Ljudska demokratična stranka (HDP) in Republikanska ljudska stranka (CHP) ohranili solidno podporo; prva je dobila nekaj več kot deset odstotkov, druga nekaj več kot 25 odstotkov glasov, v 550-članskem parlamentu imata po 59 in 134 poslancev.

Tako visok volilni prag v Turčiji je pogosto predmet spotike. Poskušal naj bi preprečiti večstrankarske koalicije in zaustaviti neskončno fragmentacijo političnih strank, značilno za šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Kljub temu so koalicije vladale v desetletju med letoma 1991 in 2002, drobljenje strank pa se je nadaljevalo tudi po letu 2002, ko je šla v nič skoraj polovica volilnih glasov, oddanih za stranke, ki se jim ni uspelo prebiti v parlament.

Leta 2004 je parlamentarna skupščina Sveta Evrope objavila, da je turški volilni prag previsok, s posebno resolucijo je uradno Ankaro pozvala, naj ga zniža. Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2007 (primer Yumak in Sadak proti Turčiji) in ponovno 2008. razsodilo, da desetodstotni volilni prag ne krši tretjega člena evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do svobodnih volitev. Argumentacija se je nanašala zgolj na turški primer, in sicer zaradi stabilizacije nestanovitnih političnih razmer v tej državi.

Petodstotni prag

V večini držav morajo liste in stranke na volitvah dobiti vsaj pet odstotkov glasov, če hočejo imeti svoje predstavnike v parlamentu. Takšen prag imajo na primer Nemčija, Poljska (osem odstotkov za večstrankarske koalicije, za manjšino volilni prag za vstop v sejm ne velja), Belgija, Hrvaška, Srbija, Češka, Romunija.

Švedska, Norveška, Avstrija, Italija imajo štiriodstotni volilni prag. Nizko oviro za vstop v parlament poznajo Danska, in sicer dvoodstotni volilni prag, Ciper (1,79 odstotka) in Nizozemska (0,67 odstotka). Švica ima svojo lastno definicijo volilnega praga, ki je matematična procedura, odvisna od raznovrstnih kazalnikov; trenutno predstavlja volilni prag 0,9 odstotka glasov. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (Pace) priporoča za parlamentarne volitve volilni prag, ki ni višji od treh odstotkov.

Obstajajo tudi države brez volilnega praga. Na primer Portugalska, Finska, Makedonija, Nizozemska, Južna Afrika. Nizozemska ima pri tem pravilo, da prvi sedež, ki ga stranka dobi, nikoli ne sme biti edini, kar pomeni, da mora stranka osvojiti vsaj dva poslanska sedeža.